7 manj znanih, a čudovitih kotičkov Dolenjske
In sva po dooooolgi korona izolaciji končno spet pobegnila iz stanovanja, spakirala fotoaparat, dron, odejo in prigrizke ter svobodno odšla na izlet izven domače občine. Odpravila sva se na Dolenjsko. Destinacija ni povsem naključna, to so domači kraji mojega fanta, zato je bil tokrat on vodič.
IZVIR KRKE
Zagotovo je prva misel ob besedi Dolenjska reka Krka, zato sva začela z izvirom Krke. Avtocesto sva zapustila na izvozu Ivančna Gorica in sledila tablam za Muljavo in nato za Krko. Parkirala sva pred gostiščem in se peš odpravila po tlakovani poti po sveže pokošenem travniku. Reka Krka izvira v zatrepni dolini. Pot do izvira je zelo lepo označena in vzdrževana. Ko sva prispela do izvira, sva se po nekaj stopnicah spustila do majhnega bazenčka nizke smaragdno zelene vode. Na levi (zgornji) strani sva se po stopnicah odpravila do jame, ogled katere je možen le z vodičem. Na desni pa se pod krošnjami dreves in nizkem rastju zadržuje voda, ki v vročih dneh prijetno hladi. Zato je bilo posedanjem na klopci prav prijetno. Vas Krka ima še veliko drugih zanimivosti, vrednih ogleda. Kaj vse si še ogledati v vasi Krka, pa izveš v članku tukaj.
HIŠKA NA DREVESU V ŽUŽEMBERKU
Odpravila sva se nekaj kilometrov nazaj po isti cesti in v križišču zavila desno proti Žužemberku. Da sva prispela v mesto, sva vedela takoj, ko sva zagledala bastije in severno obzidje gradu. Parkirala sva na velikem parkirišču na trgu. Vhod v grad je bil odprt, ogled na lastno odgovornost. Ob vstopu v notranjost sem se prestrašila čarovnice v eni od arkadnih oken, saj je od daleč izgledala kot prava. Čeprav je bil grad nekoč v precej slabem stanju, so ga obnovili in mu vrnili odlično konstrukcijo, obzidje in krožne bastije. Ohranjene so nekatere štukature na stenah, obrambni jarki, tlorisi, ki nakazujejo na prvotno pozidavo. Sprehodila sva se med prostori, ki sva jim sledila ob puščicah. Vstop v grad je brezplačen, zaželeni so prostovoljni prispevki, zato sva v kovinski šparovec spustila nekaj kovancev. Priporočava postanek v gostišču Koren ob reki Krki z odličnim ambientom, pogled na grad, prijaznim osebjem in okusno ponudbo.
Med vandranjem po gradu sva slišala navdušene glasove kopalcev reke Krke, zato sva se odpravila nižje do reke. Na zelenici je poleg odbojkarskega igrišča nekaj igral, izgleda, da je v poletnem času tukaj super lokacija za piknik ob reki. Midva pa sva se odpravila na leseno hiško na drevesu, ki ponuja lep razgled na reko in na grad.
GUGALNICA OB HUDIČEVEM TURNU
Po lokalni cesti sva se odpravila dobrih 10 kilometrov naprej do kraja Soteska, kjer stoji Hudičev turn in že desetletja buri duhove. Na zgornji strani ceste se nahaja dvorec Soteska, ki je že precej pozabljen in zaraščen z bršljanom. Na spodnji strani na velikem travniku stoji paviljon Hudičev turn, ki ima tloris štiriperesne deteljice. Do njega vodi potka. Ob turnu stoji stara jablana, na katero je privezana gugalnica.
Legenda pravi, da je graščak v času hude revščine od tlačanov zahteval davek, a ker mu niso mogli plačati, je v zameno zahteval njihove hčerke, nad katerimi se je spolno izživljal. Druga zgodba pa govori o tem, da je graščaku pripadala prva noč z vsako nevesto. Kmetje so stolp prekleli in ga poimenovali Hudičev turn.
POT OB REKI TEMENICI (PREČNI)
Skozi Stražo sva se odpravila do Prečne. Sledila sva tablam za ribogojnico in parkirala pri glavni cesti, pred kmetijo, naprej pa sva se odpravila peš. Makadamska pot vodi ob strugi reke Temenici (najdaljši dolenjski ponikalnici), ki malo višje v gozdu tretjič izvira. Ob strugi vodi mistična pešpot, ki je v tem času zaradi novih zelenih poganjkov dreves še posebej čarobna. Sonce se odbija od vode, razraslo drevje s soncem igra igro senc. Na koncu poti sva našla veliko ribogojnico, suh izvir reke Temenice, midva pa sva se odpravila v strmi breg v iskanje ostankov nekdanjega gradu Luknja.
Legenda pravi, da naj bi med pristavo in gradom Luknja še dandanes ponoči vozila črna kočija z duhom brez glave nekdanjega povzpetniškega in skopega lastnika gradu.
PRINCESINA KLOP NA TRŠKI GORI
Skozi Novo mesto sva se odpravila na bližnji hrib, katerega sončna pobočja so že desetletja poseljena z vinogradi in zidanicami. Na vrhu Trške gore je cerkev, ob njej pa najdebelejša dolenjska lipa, stara prek 400 let, ki ima votlo deblo. Na Trški gori je imel svojo zidanico tudi Lojze Slak, ob cerkvi pa stoji njegov spomenik. Le 400 metrov pred cerkvijo (na spodnjo stran) stoji princesina klopca, ob njej pa je zasajena mlada češnja. S klopce je odličen razgled na vinograde in zidanice, nekoliko oddaljeno Novo mesto in Gorjance v ozadju.
NARAVNI VRELEC KLEVEVŽ
Dolenjska ima še en »kraj«, ki je bil še pred nekaj leti poznan le domačinom, zdaj pa je zaradi Instagrama mala senzacija. To je topli vrelec Klevevž. Nedaleč od kraja Šmarjeta se nahaja kraj Klevevž. Tukaj izvira reka Toplica, ki ima vse leto 24 °C. Voda je ujeta v manjši kamnit bazen in je primerna za kopanje, midva se nisva kopala, sva si pa razgrnila odejo in si naredila mini piknik v poznem popoldanskem soncu. Več o Klevevžu pa najdete v članku tukaj.
NEBESA NAD ŠENTRUPERTOM
Zadnja postojanka so bila Nebesa. Tista Nebesa, ki jih imamo tukaj na Zemlji, in sicer malo izven Šentruperta (ki je sicer znan kot dežela kozolcev). Čeprav sva si nazadnje obljubila, da bova naslednjič sem prišla peš, sva se tudi tokrat do vrha odpeljala kar z avtomobilom. Strma in ovinkasta pot vodi čisto do vrha, kjer sva na lesenem vzletišču za jadralne zmaje in padalce opazovala Šentrupert in Mirno ter oddaljene Gorjance v ozadju. Nebesa so sicer priljubljena pohodniška destinacija, v pritličju stare hiške strežejo hrano in pijačo, lahko posediš na njihovi terasi, nad katero se bo kmalu razrasla brajda.
