Ko se peljete iz Šoštanja proti Ravnam po rahlo vzpenjajoči se asfaltirani cesti, boste na levi strani med zelenimi iglavci zagledali nekaj rumenega. To je dvorec Gutenbuchel z modrim čebulastim zvonikom, ki stoji na pobočju manjšega hriba. Skrit je med gostim drevjem. Če zanj ne veste, ga z lahkoto spregledate. Vsi, ki ga poznamo, pa se k dvorcu in v njegov park radi vračamo. Idilična, umirjena lokacija z rumenim lepotcem ima nekaj čarobnega, ki te zlahka zasvoji in očara.
Dvorec je obstajal že v 16. stoletju, takrat je bil njegov lastnik Wagen, lastnik velenjskega gradu. Kasneje se je zamenjalo več lastnikov. Leta 1925 pa so ga prevzeli Woschnaggi, lastniki šoštanjske tovarne usnja, ki so zaslužni za industrijski razvoj mesta Šoštanj.
Le nekaj stopnic vodi od pročelja dvorca do terase nižje, kjer se sprehajalna pot simetrično deli ob bazenu, v katerem je bil nekoč vodomet, še danes pa najdemo v njem kositrni kip dečka z labodom. Nekoč so kamnite stebre ob širokem stopnišču krasili tudi štirje kositrni grifoni. Ob prvih pomladnih sončnih žarkih se razcveti magnolija, ki stoji ob tem stopnišču, in s svojimi vijoličnimi listi ustvari komplementarno nasprotje rumeni fasadi.
Do dvorca vodita rahlo vzpenjajoča se makadamska pot, ki se na poti nekajkrat ovije, in široko stopnišče. Kljub temu da je dvorec že nekaj let zapuščen in v njem ni življenja, več let pa ni bila vzdrževana niti njegova okolica, je še vedno vidna natančno premišljena parkovna zasaditev, za katero je poskrbela Marianne Woschnagg, tovarnarjeva žena.
Severno od dvorca je rastlinjak, ki sega že v leto 1899, je pa rastlinjak še dolgo služil svojemu namenu. Danes je zapuščen, a je kljub temu priljubljena vintage točka za fotografe in glasbenike, ki so tukaj posneli že več videospotov in naredili mistične fotografije.
Nekaj let je na dvorcu delovala dislocirana enota Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Že več kot desetletje pa dvorec, žal, sameva.
Od leta 2015 dvorec dvakrat letno oživi, ko lokalna arhitektka Mateja Kumer (v sodelovanju z drugimi) pripravi adventno in velikonočno razstavo. Takrat so vrata dvorca na stežaj odprta, v sobane spet posijejo žarki in po parketu z intarzijami spet zacepetajo čevlji. Ob fotografijah družine Woschnagg z leseno obrobo na stenah obstojijo obiskovalci, na sedežni garnituri v salonu posedajo ljudje, ki kramljajo o čudovitem originalnem interierju, o preteklosti, o nekom, ki je poznal Woschnagge. Vsi pa se navdušujejo nad cvetličnimi aranžmaji in najizvirnejšimi dekoracijami, ki jih pripravlja florist Simon Ogrizek.
In vsi si zaželimo, da dvorec ne bi zaprl vrat, da ne bi bilo potrebno čakati do drugega dogodka, ko se bomo vrnili vanj, želimo si, da bi dvorec dobil kulturne vsebine in postal ponos kraja, kamor bi se ljudje vsakodnevno radi vračali.
Fotografije so z adventne razstave na dvorcu, december 2019.