Po celodnevnem raziskovanju otoka Skye (več v članku tukaj) sva se naslednje jutro odpravila proti mestu Glasgow (več tukaj), vmes pa naredila dva postanka. Obiskala sva enega najlepših škotskih gradov Eilean Donan Castle in (po zaslugi Harryja Potterja, Rona in Hermione) svetovno znan viadukt Glenfinnan Viaduct. Grad Eilean Donan naju je očaral, prepričal pa je tudi prestižno popotniško revijo Condé Nast Traveler, saj ga je novembra 2019 uvrstila med 24 najlepših gradov v Evropi.
Pokrajina od otoka do Skye do gradu je čudovita, ozka cesta je vrezana med zelena višavja, med vožnjo sva opazovala v daljavi vzpenjajoče se planote, med oddaljenimi travniki pa manjša in večja jezera. Grad sva zagledala že od daleč in zapeljala desno z glavne ceste do parkirišča. Ker sva prišla v zgodnjih dopoldanskih urah, še ni bilo prevelike gneče.
Grad Eilean Donan res ni med največjimi na Škotskem, je pa nekaj posebnega. Stoji na otoku, do njega vodi kamnit most, interier je čudovit, zelo lepo prikazuje zgodovino Škotov, v času plime pa je najbolj fotogenični in največkrat v fotografski objektiv ujet grad.
Grad Eilean Donan res ni med največjimi na Škotskem, je pa nekaj posebnega. Stoji na otoku, do njega vodi kamnit most, interier je čudovit, zelo lepo prikazuje zgodovino Škotov, v času plime pa je najbolj fotogenični in največkrat v fotografski objektiv ujet grad.
Že prej sva se odločila, da bova ta grad obiskala in si ga ogledala tudi od znotraj. Ob nakupu vstopnic (vstopnina je £10) sva dobila prenosljiva radia, ki sva jih kasneje s QR kodo aktivirala v posamezni sobi in prisluhnila zgodbi. Priznati morava, da je grad na fotografijah vedno obdan z vodo. Naju pa so pričakale rjavozelene alge, kajti rečna struga sredi poletja zaradi oseke ni bila napolnjena z vodo. Kasneje sva ugotovila, da je bil mogočen, kamnit most, ki danes povezuje grad s kopnim, dodan šele kasneje, nekoč pa je bil možen dostop do gradu le z ladjami. Tukaj se namreč stikajo tri jezera.
Grad danes spada med najlepše gradove na Škotskem in v Evropi. Zanimivo pa je, da je ta srednjeveški grad, četudi je ohranil prvotno podobo, nastal šele v začetku 20. stoletja. Prvotni grad je namreč tukaj stal že v 13. stoletjem, kasneje je bil porušen, več let je pozabljen sameval v ruševinah, leta 1912 pa je dobil lastnika, ki ga je v dvajsetih letih dogradil po prvotnih načrtih, zbral vse razstavne eksponate, original interier in ga uredil v čudovit muzej.
Po gradu naju je vodil avdio vodič, v nekaterih sobah pa projekcija škotskega mladeniča, oblečenega v kilt, ki nama je pripovedoval zanimivosti. Vsi uslužbenci in kustosi na gradu nosijo zelene kilte, usmerjali so naju po krožni poti med sobanami in z veseljem odgovorili na vprašanja.
Grad prikazuje življenje Škotov, njihove običaje, vero, spopade z Anglijo in drugimi klani. V prvi sobi je škof Donan, ki je tukaj služboval v 6. stoletju, v kletnih prostorih so spravljeni sodi smodnika, s katerimi so želeli Španci priskočiti Škotom na pomoč, a so grad prej zavzeli in požgali Angleži. Grad ima vitraže, 3d predstavitve, video vodiče in dobro ohranjen interier. V kuhinji makete služinčadi delujejo tako prepričljivo, da se res zdi, da se po shrambi mačka podi za mišjo, kuharica je ravno vrgla v vrelo vodo krompir, natakar pa nese v jedilnico pripravljeno jagnjetino.
Pred gradom pa seveda ne manjka škotske zastave na drogu in mimoidočega mladeniča, ki igra na dude.
Obiska gradu priporočava v dopoldanskem času, ko je gneča manjša kot popoldan.