Ledeniška dolina Trenta je čudovit idilični kraj s čistim zrakom, nekoliko nižjimi temperaturami in izjemno okolico. Kamor ti seže pogled, vse naokrog so dvatisočaki, smaragdno čista Soča in neokrnjena narava, zeleni travniki in tradicionalne alpske hiške iz kamna in lesa.
Dostop do doline Trente je nekoliko zahteven, a ko prispeš, je vredno tukaj ostati več dni in uživati v tej idilični vasici, kjer ni mestnega hrupa, kjer se nikamor ne mudi in si želiš, da bi ti trenutni trajali večno. No, vsaj kakšen teden pa res. Najlažja in najhitrejša je pot skozi Kranjsko Goro in cestni prelaz Vršič. Ker pa je ta večji del leta zaprt, je dolina dostopna skozi Kranjsko Goro, mimo italijanskega jezera Lago del Predil in Bovec ali prek Železnikov do Mosta na Soči, Tolmina, Kobarida do Bovca in od tam dalje ob strugi Soče do njenega izvira.
Midva sva bila nastanjena v Bovcu, zato sva se do doline odpravila ob strugi reke Soče in njenih Malih in Velikih korit. Peljala sva se mimo nešteto visečih brvi, ki vodijo čez Sočo. Omrežje na telefonu je hitro začelo slabeti, pa saj navigacije tako nisva potrebovala, ker vodi le ena cesta, za druge reči na telefonu pa ni bilo vredno izgubljati časa, saj sva se raje zaposlila z ogledovanjem okolice. Siva, asfaltirana cesta s smerokazi naju je vodila do vasice z alpskimi domačijami, ki jih obdajajo - na vsaki strani - okoliški dvatisočaki Triglav, Jalovec, Škrlatica. V delu, kjer je naselje nekoliko bolj gručasto naseljeno, se nahajata Dom Trenta in Trentarski muzej.
Najprej sva obiskala alpski botanični vrt Juliana, nato pa sva se povzpela do izvira Soče. Vreme nama žal ni bilo naklonjeno, kljub maju in pomladi so bile temperature nizke, zato sva bila v bundah. Ta dan pa nama je večkrat prekrižal načrte tudi dež. Tako je bila pot do izvira Soče ne le strma, ampak tudi nevarna in spolzka. Ni kar tako postavljena tabla, da je zadnjih nekaj metrov res nevarnih, saj hodiš ob ozki potki ob skali, držeč se za žico. Le en napačen korak in lahko padeš v žuborečo skalnato kotanjo, kamor se izliva Soča iz izvira.
Po sprehodu čez gozd in prečkanju Soče sva našla travnik, kjer stoji Kekčeva domačija. Gre za čudovito domačijo s prikupnimi hiškami in bazenom.
Pot sva nadaljevala nazaj proti Bovcu, po le nekaj kilometrih pa zavila levo proti dolini Lepeni. Cesta je večino časa ponujala razgled na zelenomodro Sočo, ki teče le nekaj metrov ob asfaltni cesti v smaragdnih tolmunih. Mino Malih in Velikih korit, ki jih je izdolbla Soča, sva prispela do Šunikovega vodnega gaja. Parkirala sva ob cesti in se odpravila v gozd. Kljub gozdni poti pod krošnjami iglavcev in dežniku sva bila že po nekaj minutah premočena do kosti, a navdušena nad močjo narave in njenimi stvaritvami.
