Bil je praznik in dela prost dan. Super dan za pobeg iz Ljubljane – iz betonske džungle v spokojnost narave, na svež zrak in nekam, kjer vsaj na videz čas tiktaka počasneje. Dan za enodnevni izlet na lepše. Že nekaj časa sta bili na seznamu mojih načrtovanih izletov Belopeški jezeri. Dve čudoviti jezerci, ki se nahajata le streljaj izza slovenskih meja. Ležita v ledeniški dolini, obdani z veličastnimi Poncami na zahodu in mogočnim Mangartom na jugu. S svojo čudovito zeleno barvo očarata obiskovalce, ki so si prišli spočit telo in napolnit dušo.
Medtem ko je večina uživala nekje na morju, sva se midva odpravila proti Gorenjski in naprej proti italijanski meji. Odkar živim v Ljubljani, se zdi, da je vse takoooo zelooo blizu. Dobra urca vožnje po čudoviti Gorenjski je hitro minila. Zagotovo je k temu pripomogel razgled, ki naju je spremljal vse od izstopa z avtoceste v smeri proti Kranjski Gori. Siva cesta naju je vodila proti Trbižu in proti meji, vse naokrog pa zeleni travniki, vsake toliko redka in gručasta naselja, na jasi star leseni kozolec, v ozadju pa čudovite Alpe – siva gorovja, polna melišč – ki svoje vrhove stegujejo v nebo. Skozi prazno in zapuščeno carinsko postajo sva prispela v Italijo in po manj kot 5 kilometrih na prvem križišču zapeljala levo v smeri Laghi di Fusine. Po nekaj zavojih, ob vzpenjajoči se asfaltni cesti se je že začela kolona vozil, ob strani pa so bili bočno parkirani avtomobili en ob drugem, četudi je najin gps kazal, da sva do prvega jezera oddaljena še malo več kot 1 km. Veliko ljudi namreč že spodaj parkira in se ob potoku po lepo urejeni potki peš odpravi do jezer. Parkirala sva na prvem prostem bočnem parkirišču ob cesti, nekje na polovici poti med spodnjim in zgornjem jezerom, in se odpravila do spodnjega jezera.
Belopeški oziroma Mangartski jezeri sta čudoviti. Približno polurni sprehod okrog spodnjega jezera ponuja osupljive in neverjetne vedute. Čudovito smaragdno gladino jezera v kombinaciji z neokrnjenimi zelenimi gozdovi poživi rumen čoln, na katerem mlada zaljubljenca veslata na drugo stran jezera. Izza visokih smrek pa vse to spremljajo mogočne sive skale, ponekod še pokrite s snegom. Ob spodnjem jezeru je gneča velika, ogromno sprehajalcev se je – tako kot midva – odločilo za sprehod okrog jezera. Nekateri deli – zlasti del poti v gozdu, med koreninami in skalami – so težje prehodni. Ker ni določene smeri hoje, smo se tako težje srečevali in se umikali en drugemu. Več turistov pa se je raje odločilo za počitek na terasi gostilnice, si privoščilo kavo in slaščico. Nekaj se jih je tudi sončilo, nekaj pa le posedalo na klopcah. Edini kopalec tega dne je bil črn labradorec, ki je užival v igri z lastnikom, pri tem pa čofotal po jezeru in škropil mimoidoče, da smo začutili nekaj škrapelj ledeno hladne vode. A njega to očitno ni motilo, saj je razposajeno skakal za palico v vodi. Po urejeni makadamski potki sva se odpravila do zgornjega jezera, ki leži 5 metrov višje (na 929 m.n.m.), med njima vodi pot.
Zgornje jezero je turistično manj obljudeno, nobene restavracije in nobenih kafičev. Med nekaj Italijani in številnimi Slovenci, ki so že zavzeli svoj košček travnika, sva si pogrnila deko in si izborila svoj prostor za naslednjih nekaj ur. Ležanje sredi čudovite narave, v objemu gora, kjer se vsake toliko zasliši le zvok ptičev v daljavi, je najboljše polnjenje baterij sredi delovnega tedna. Na soncu, svežem zraku, brez skrbi in stresa!
