In gremo! Končno! Z nahrbtnikom, polnega adrenalina in dobre volje, smo se na vročo junijsko soboto končno podale na pot. Tokrat proti severnemu delu tržaškega zaliva. Zadnja junijska sobota je bila kot naročena – ena najlepših in najbolj vročih sobot po dolgem času. Vroči sončni žarki, sprehod ob Sredozemskem morju, vonj po morju, slan piš vetra, super družba in prekrasna Italija so pač zmagovalna kombinacija.
Živo srebro se je že ob zgodnjih jutranjih urah povzpelo visoko. Po dokaj prazni avtocesti smo hitele proti morju. Na mejnem prehodu Fernetiči smo se vkrcale na avtocesto. Po nekaj minutah vožnje proti Benetkam smo na izvozu pri Sesljanu zavile na lokalno cesto in se zapeljali skozi mesto Devin, kjer smo na urejen parkirišču pustile avto.
PO RILKEJEVI POTI DO DEVINA
Sonce je ravno začelo svoj vsakodnevni obhod po nebu in nas z vročimi žarki spremljajo po Rilkejevi poti, lepo urejeni dvokilometrski stezici, ki vodi po kraškem robu strme apnenčaste stene Tržaškega zaliva od Sesljana do devinskega gradu. V zraku se prepletata mediteranska in srednjeevropska klima. Pod seboj smo občudovale neskončnost modrine Jadranskega morja, medtem ko se je veter poigraval z našimi lasmi pa smo lahko vonjale slanost, ki jo je prinašal s seboj. Prej mala rumena pika na koncu pečine se je približno pol ure kasneje pokazala v svoji naravni velikosti in vsej svoji lepoti. Grad Devin nas je navdušil z odlično ohranjenostjo in svojo zgodovinsko ter kulturno pomembnostjo.
Najprej smo se po strmih, vlažnih stopnicah spustile v bunker in vsake toliko čutile kapljice vode, ki so kapljale s stropa na naše sveže oprane lase. Ker ne maram misli na ujetost v zaprtem prostoru, sva s Sašo predčasno zapustili bunker in pustili Kajo, da uživa v svoji podzemski avanturi. Midve sva se raje zleknili ob fontani v parku, od koder sva občudovali sinjino morja nad nama ter neskončnost morja le streljaj pod nama. Ogledale smo si grad Devin. Zdi se, da sijoč srebrn jedilni pribor, poslana postelja in odprta knjiga v knjižnici še vedno čakajo, kot da se bodo člani rodbine Walsee vsak čas vrnili in nadaljevali nikoli prekinjeno življenje v dvorcu. Kot da se življenje tukaj res ne bi nikoli ustavilo, sploh ko iz salona zadoni melodija, ki jo ustvarja vibriranje strun violine, ki se jih je ravno dotaknila konjska žima na loku, kajti v zgornjem nadstropju ravno poteka nastop dijakov.
PORTOPICCOLO – KJER JE HEDONIZEM DOMA
Eden najlepših kotičkov sredozemskega morja. Kraj, kjer bi lahko zapravila vse svoje premoženje, preplesala vse poletne noči, preplavala cel zaliv in svojo kožo na udobnih usnjenih ležalnikih vse poletje izpostavljala božanju sončnih žarkov. Tukaj italijanska fraza »Dolce far niente!« dobi svoj pravi pomen. Še pred nekaj leti neugleden kamnolom je danes eno najbolj luksuznih medenih letovišč, kjer si roko podajajo prefinjenost, lepota in vrtoglave cene. Me smo oči napasle na simpatičnih vilah in luksuznih apartmajih, vklesanih v steno kamnoloma, ko smo sedele na pomolu v marini s 121 privezi za najbolj petične jahte, ki priplujejo tod naokrog.
Novonastalo malo mediteransko mestece z nežnimi oranžnimi tlakovanimi potkami premore fine restavracije in kavarne, v pritličju vil pa se ponujajo najnovejši kosi oblačil, modnih dodatkov in nakita najbolj luksuznih blagovnih znamk po vrtoglavih cenah. Udobno smo se zleknile na usnjene ležalnike na pomolu kavarne in si privoščile osvežilen, ledeno hladen mojito z listi sveže melise.
PRAVLJIČNI GRAD MIRAMAR
Vsakič znova me navduši s svojo prepoznavno belo barvo, simpatično cik-cakasto fasado in prikupnimi stolpi na strehi. Gotskim in renesančnim elementom navihanost dajejo tudi srednjeveški elementi. Morda ravno s temi detajli grad uroči obiskovalce, da kot okamneli vsakič postojijo pred gradom in se navdušujejo nad njim. Z balkona gradu (dovolj pa je tudi že sprehod okrog gradu, za katere niti ni potrebno plačati vstopnine) se razprostira čudovit razgled na Trst in njegovo pristanišče.
Ko smo v fotografski objektiv ujele nekaj čudovitih trenutkov, smo se sprehodile do parka, oblikovanega v značilnem italijanskem slogu. V cvetlic polnem, dehtečem parku, ko sediš na klopci pod krošnjo dreves in opazuješ vso to rastlinje okrog sebe, je kar težko verjeti, da je bila tukaj pred dobrimi dvestotimi leti gola skala. Danes pa v 22 hektarjev velikem parku uspeva rastlinje z vsega sveta, ki naj bi ga Ferdinand Maksimilijan prinesel s svojih potovanj.
NA KAVO S SONČNIM ZAHODOM V TRST
Odpravile smo se proti Trstu na kosilo, sprehod po mestu in kofetkanje s pogledom na sončni zahod. Trst je namreč mesto, kjer ima kava ob romantičnem sončnem zahodu, ko tone ognjeno oranžno sonce v Jadransko morje, najboljši okus in kjer pica z morskimi sadeži zadiši po sveže ulovljenem ulovu, ujetem v ribiške mreže istega jutra. Kljub večernim uram je mesto živelo – kavarne in restavracije v pritličju stavb ter terase na trgu so bile polne ljudi. V bele srajčke in na prvi pogled nič kaj udobne brezrokavnike (v že tako vročem večeru), ki so se skladali s črnimi hlačami, oblečeni natakarji z zagorelo italijansko poltjo in živahnim temperamentom so vabili v že tako polne lokale. Pica z morskimi sadeži se je po celodnevnem raziskovanju lepot severnega tržaškega zaliva res prilegala.
Sprehodile smo se do glavnega trga, Piazze Unità d'Italia, ki je čudovit. Velik, prostoren štirikoten trg s treh strani obdajajo mogočne renesančne stavbe, s četrte strani pa trg obdajata cesta, za njo pa Tržaški zaliv. Nasproti morju se nahaja mestna palača, največja in z najbolj dodelanimi elementi pročelja in uro, ki daje mestu pravi pečat. S pomola smo občudovale veliko jahto, ki se je ravno zasidrala, vihale nos nad smradom bližnjega pristanišča, pri kanalu Grande pomahale Jamesu Joyceu (ki je na prelom 19. in 20. stoletja večkrat obiskal to kozmopolitsko mesto, danes pa njegov kip danes pozdravlja mimoidoče ob kanalu Grande) v slovo in se počasi poslovile od Trsta.
