Verjetno se lepše ne da opisati visokogorske planote v Kamniško-Savinjskih Alpah. Planote, kjer se zdi, da se je čas ustavil pred nekaj desetletij, da bo vsak čas izza planšarske bajte pokukal Kekec, žvižgajoč svojo pesem, in kjer se od pozne pomladi do jeseni pasejo kravice. Velike Planine si pravzaprav brez kravic, mukanja in zvena kravjih zvonov sploh ne znam predstavljati. Je ena najlepših planot, ki me z vsakim obiskom znova očara in napolni z energijo.
Na Veliko Planino vodijo številne poti. Mi smo se pripeljale iz štajerske smeri (iz ljubljanske smeri se pride prek Kamnika). Na izvozu Šentrupert smo zapustili avtocesto in se ob strugi Savinje peljali mimo Mozirja naprej proti Zgornji Savinjski dolini. Na križišču smo zavili levo za Gornji Grad. Po nekajkilometrski vožnji med drevesi smo sredi gručastega naselja zagledali črno streho in zvonik visokobaročne nekdanje stolnice ljubljanske škofije. Obvozili smo cerkev sv. Mohorja in Fortunata in se začeli vzpenjati sprva še po asfaltirani, kasneje pa makadamski cesti. Enemu za drugim so se nam »zamašila« ušesa, čez nekaj minut pa smo pod seboj zagledali kot mravljice majhne hiške, ki smo jih še pred nekaj minutami gledali v naravni velikosti. Za prevalom Črnivec smo zavili desno proti Kranjskemu Raku in parkirali pri gostilnici, kjer je že bilo parkiranih nekaj avtomobilov.
V dobri družbi in z nekaj krajšimi postanki je pot hitro minila. Visoke iglavce je zamenjala trava, ozko gozdno stezico pa neskončnost zelenih travnikov položnega vrha planote vse naokrog. Lepota tukaj dobi svoj pomen. Na Mali planini smo se že navduševali nad prvimi vidnimi pastirskimi bajtami, svežim gorskim zrakom in neokrnjeno naravo. Po še nekaj prehojenih korakih pa smo zagledali resnično pravljičnost te gorske planote. Kamor ti zre pogled, povsod so pastirske bajtice, ki so do tal pokrite z značilnimi smrekovimi skodlami (imenujejo se šinklni), ne moreš jih prešteti na prste ene roke, saj jih je ogromno. Nekoč planšarske hiške predstavljajo tradicionalno pastirsko arhitekturo in tako ohranjajo Veliko planino kot eno redkih ohranjenih naselij takšnih razsežnosti v Evropi. Med številnimi bajticami pa je ena še prav posebna – to je »Preskarjeva bajta«, ki stoji na robu planšarskega naselja. V bajti, ki je preurejena v muzej, smo si ogledali pastirsko nošo, pripomočke in orodja, ki so jih uporabljali pastirji, pokazali so nam, kako je potekalo sirjenje na odprtem ognjišču.
Na nekoliko dvignjenem hribčku nad pastirskim naseljem se nahaja kapela Marije Snežne. Majhno leseno-kamnito cerkvico, pokrito s šinklni in obdano z leseno ograjo zaradi svoje posebne mističnosti marsikateri par izbere za cerkveni poročni obred. Kapela je tukaj stala že pred 2. svetovno vojno, a so jo nemški vojaki ob koncu vojne požgali, na pobudo takratnih pastirjev pa so jo leta 1988 ponovno postavili.
Med sprehajanjem po zeleni planoti na okoli 1500, 1600 metri nadmorske višine med pastirskimi bajtami smo srečali številne druge pohodnike, ki so se odločili to sobotno dopoldne preživeti na Veliki planini. Srečali smo tudi kar nekaj nasmejanih in prijaznih domačinom, ki so povedali, da so hiške pred časom odkupili, in v njih preživljajo mirne konce tedna. Pot smo nadaljevali proti zahodnemu deli planote, do gostišča Zeleni rob. »Uvauu!« V sončnem vremenu se od tukaj odpira čudovit razgled proti Kamniško-Savinskim Alpam, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Gorski poznavalci bodo brez težav razločili in pokazali na Grintovec, Skuto, Ojstrico, Planjavo in Tursko goro. V številnih planinskih kočah ponujajo domače mleko, sir, suhe mesne izdelke, domači (še topel, sveže pečeni) kruh. Obiskovalci si najpogosteje privoščijo kislo mleko in zabeljene ajdove žgance, kot se za obisk Velike planine tudi spodobi. Mi smo si privoščili narezek njihovih domačih sirov, ki so nam jih postregli na velikem lesenem krožniku, in ajdov kruh z orehi. Za povrh pa smo se posladkali z jabolčnim »štrudlom« in flancati.
