Vicenza je mesto v severovzhodni Italiji med Benetkami in Milanom. Verjetno manj znano in tudi turistično manj oblegano, a čudovito mesto (ki ga lahko raziščemo v enem dnevu), polno kulture, zgodovine, muzejev, galerij in palač. V mestu je nedvomno velik pečat pustil renesančni arhitekt Palladio iz 16. stoletja. Zaradi vil, zgrajenih v njegovem slogu, njegovega znamenitega gledališča Teatro Olimpico in bazilike nosi Vicenza tudi ime "Palladijevo mesto".
Midva sva Vicenzo vključila v najino 5-dnevno potepanje po Italiji, ko sva se vračala iz Verone (kaj sva tam počela in kaj sva si ogledala, najdete v objavi tukaj) in z Gardskega jezera (ideje za izlet okrog jezera najdete tukaj). O sami Vicenzi prej nisva veliko vedela, zato sva s pomočjo tujih blogov naredila načrt, kaj bi si ogledala.
Pakirala sva v garažni hiši (Parcheggio Verdi) v bližini parka, za parkirnino sva plačala 9 eur/dan. Po štirih dneh dragih parkirnin 2 ali 3 eur/h se nama teh 9 eur za ves dan sploh ni več zdelo tako drago. V mesto sva se odpravila peš. Prvo sva zavila v kavarno tako čisto »ta pravo« italijansko. Hitro sva ugotovila, da je pitje kave pri Italijanih precej drugačen obred, kot ga poznamo Slovenci. »Prava« kavarna je majhna, z le nekaj mizami in stoli. Zagoreli Italijan s črnimi brki kuha in streže kavo, ki jo domačini naročijo, plačajo in spijejo kar pri šanku. Večina naroči espresso, ki ga z le nekaj požirki hitro zmanjka, nekaj jih ob tem prigrizne še korosan. Midva sva bila tista »čudaka«, ki sta kavo naročila pri šanku in spila pri mizi.
Piazza dei Signori
Odpravila sva se na glavni trg Piazza dei Signori, ki naju je navdušil. Nekoč je bil tukaj rimski forum, danes pa je to čudovit trg, poln osupljive arhitekture, kipov, restavracij in kavarn, v času najinega obiska pa tudi stojnic. Glavna stavba je nedvomno bazilika Palladiana z zvonikom.
Bazilika Palladiana
V pritličju bazilike sva na recepciji kupila vstopnico v vrednosti 15 eur, ki omogoča vstop v štiri muzeje med tistimi na seznamu. Kar pomeni, da sva si lahko izbrala štiri nama najbolj zanimive. Najprej sva si ogledala baziliko oziroma njeno 52 metrov dolga dvorano z leseno obokano streho. Okrog dvorane je speljan balkon s stebrišči. Zvonik je bil v tem delu leta zaprt, zato se nanj nisva mogla povzpeti. Sama bazilika je sicer čudovita, a naju je njena zunanjost bolj navdušila kot notranjost, zato se nama ni zdela vredna (tako visoke) vstopnine.
Teatro Olimpico
Dobrih 500 metrov stran in 6 minut hoje med uličicami sva prispela do gledališča Teatro Olimpico. Vstopnica je bila vključena v kartico 4 muzejev in nama je bila – iskreno povedano – najbolj zanimiva in vredna stvar za ogled. Gre za renesančno prenovljeno antično gledališče, ki ga je postavil Palladio. Zunaj je prijeten park s kipi in obzidjem. Gledališče je zelo zanimivo, še danes v njem potekajo predstave, je pa tudi popularna turistična zanimivost. Sprehodila sva se skozi hodnike do glavne dvorane, leseno sedišče je v obliki amfiteatra in prav prijetno »škripa« pod nogami, okrog so kipi, strop pa je poln štukatur. Oder se zdi ogromen, kar je pravzaprav iluzija, dosežena s poslikavo dolgih ulic, ki bežijo v notranjost. Vredno obiska!
Palazzo Chiericati Vicenza
Nasproti gledališča stoji umetnostni muzej Palazzo Chiericati Vicenza, gre za še eno čudovito zgradbo omenjenega arhitekta. Muzeja sicer verjetno ne bi obiskala, a ker je bil vključen v skupinsko karto, sva si rekla »Pa greva!«. Tako sva naslednjo uro v pritličju občudovale freske, v glavnem nadstropju pod stropom belih štukatur pa zbrana slikarska dela italijanskih slikarjev. Muzej nama je bil všeč.
Park Querini
Popoldan sva preživela v severnem delu starega mestnega jedra v parku Parco Querini. Park je čudovit kraj za pobeg iz mesta. Posedela sva na klopcah ob ribniku z otokom, do katerega vodi brv, in uživala v zadnjih sončnih žarkih italijanskega sonca.
Most Ponte San Michele
Mesto Vicenza leži ob reki Bacchiglione, zato ima veliko mostov za promet in pešce. Eden najlepših je zagotovo Ponte San Michele, le streljaj od trga Piazza dei Signori. Most, položen z granitnimi kockami, je privlačen tudi zaradi okolice stavb z zemeljskimi fasadami; zelenje, drevesa in cvetovi pa dodajo barvo in kontrast.
Vicenze prej nisva poznala in niti nisva imela visokih pričakovanj od tega mesta, morava pa priznati, da naju je s svojo arhitekturo navdušilo. Ni nama žal, da sva ga dodala v načrt 5-dnevnega potovanja med jesenskimi počitnicami. Je manjše mesto, ki sva ga prehodila peš v enem dnevu. Če se boste vozili mimo, priporočava, da ga obiščete in si ogledate glavni trg, obiščete teater, si privoščite aperol na kateri od teras na glavnem trgu in uživate v pravem italijanskem duhu.