Firence
Najina prva postojanka so bile Firence, rojstno mesto renesanse. Po 6 urah vožnje sva prispela do najinega hotela ob avtocesti, se razpakirala in odpeljala bližje v središče mesta. Raziskovanje sva pričela pri glavni železniški postaji, v bližini katere sva parkirala.
Mesto je ogromno, raziskovanje pa se – vsaj tako se zdi – nikoli ne konča, saj vsaka skrita uličica odkriva nekaj novega, čudovitega, še neznanega. Prepustila sva se uličicam, ki so naju vodile mimo muzejev, trgov, palač, mimo gotske cerkve Santa Maria Novella do trga Piazza del Duomo, kjer stoji veličastna katedrala Santa Maria del Fiore. Njena kupola je največja zidana kupola na svetu, zasnoval pa jo je arhitekt Filippo Brunelleschi. Ob katedrali sta zvonik in krstilnica. Vse sakralne stavbe imajo poleg belega in zelenega kamna izjemno reliefno okrasje, vsak steber, kip, ornamentika so tako natančno dodelani, da se vprašaš, kako je bilo mogoče doseči nekaj tako izjemnega že pred mnogimi stoletji.
Mimo palače Medičijev, družine, ki je zaslužena za razvoj renesanse in Firenc (saj so finančno podpirali umetnike, znanstvenike in intelektualce ter tako omogočili razcvet renesančne kulture in umetnosti), sva se odpravila do njihove bazilike in knjižnice. Na vogalu trga Piazza della Signoria sva uživala v lepotah antičnih in renesančnih kipov na prostem v Loggia dei Lanzi in obujala antične legende in mite. Trg Piazza della Signoria je obdan s samimi renesančnimi biseri, fontano in palačo Vecchio. Po že nekoliko obrabljenem rilcu sva počohala divjega prašiča (Fontana del Porcellino), sicer repliko bronastega kipa, kar naj bi pomenilo, da se bo popotnikše kdaj vrnil v Firence (preverjeno, legenda drži!). Sprehodila sva se do reke Arno in jo prečkala skozi most Ponte Vecchio, si ogledala palačo Pitti in vrtove Giardino di Boboli.
Dan sva zaključila na trgu Piazzale Michelangelo s panoramskim pogledom na mesto ob sončnem zahodu. Trg, katerega izvor sega v leto 1869, je zasnoval lokalni arhitekt Guiseppe Poggi, danes pa je to najboljša točka za nepozaben razgled na oddaljene gore ter opečnate strehe, zvonike in stolpe. Na sredi trga se ponosno dviga kopija Michelangelovega Davida. Trg je zbirališče turistov in lokalcev, saj je prav prijeten prostor za večerjo druženje s pivom ob zvokih »Sarà perché ti amo« in drugih italijanskih zimzelenih pesmi znamenitega kitarista (ki naj bi vsak večer tukaj igral italijanske pesmi).
Naslednjega jutra sva se odpeljala proti Lucci. Lucca slovi po številnih cerkvah, zato ji pogosto pravijo kar mesto stotih cerkva. Mesto je polno ozkih ulic, ki spominjajo na labirint. Mesto ima popolnoma ohranjeno srednjeveško obzidje, ki obkroža celotno mestno jedro. Glavna znamenitost pa je zagotovo trg Piazza dell'Anfiteatro, do katerega vodijo štirje prehodi. Obroč stavb, ki obdaja trg, sledi eliptični obliki nekdanjega rimskega amfiteatra. Trg obdajajo dvo-, tronadstropne ozke hiše z zelenimi lesenimi polkni in fasado v rumenih odtenkih, ravno zaradi tega je res dih jemajoč in nekaj tako posebnega. V času najinega obiska sta v Lucci potekala knjižni sejem in cvetlični sejem, kar je pomešalo turiste z lokalci in napolnilo mesto z mešanico jezikov ter do zadnjega stola zapolnilo lokale.
Pisa
Popoldan sva obiskala Piso, parkirala sva na velikem brezplačnem parkirišču in se do obzidja odpravila peš. Trg Piazza dei Miracoli sva zagledala že od daleč, ko se je pred nama začel odpirati pogled na nagnjen zvonik Torre Pendente. Za razliko od drugih »mestnih« trgov je ta prekrit s travo z nizkimi verigami namesto ograje, na njem pa najdemo katedralo (duomo), krstilnico in poševni zvonik iz belega marmorja, med njimi pa urejene sprehajalne poti. Četudi je hoja po travi prepovedana, je mamljivo ležanje v travi ob sončnih žarkih s pogledom na vsa ta bela »čudesa«, prav tako pa je mnogo turistov, ki skušajo v fotografski objektiv ujeti, kako podpirajo stolp, da se ne bo prevrgel.
V ulici Borgo Stretto sva obiskala restavracijo na poznopopoldanskem kosilu. Nato pa sva se odpeljala do pristaniškega mesta Livorno, kjer sva prenočila. Naslednje jutro sva se odpravila južneje, na štiridnevno raziskovanje podeželja, in odkrivala pravo Toskano z najlepšimi razgledi in se prepustila srednjeveškemu šarmu teh posebnih toskanskih vasic.
