Edinburg je čudovito mesto, nekaj povsem drugega, kar sva si predstavljala. Večje, drugačno, mogočno, predvsem pa očarljivo. V hrib pozidan grad, sedež škotskih kraljev, je ena najpomembnejših zgodovinskih stavb na Škotskem. Čeprav je danes Glasgow veliko večji, je imel Edinburg skozi vso zgodovino večjo pomembnost. Njegova aristokratska moč se čuti še danes – zlasti od dvorca Holyrood do edinburškega gradu po rahlo vzpenjajoči se Kraljevi cesti (Royal Mile). Tukaj ni novodobnih trgovinskih in gostinskih mogotcev, ki vladajo svetu v 21. stoletju. Tukaj je prostor le za mini luštne kavarnice, lokale, slaščičarne, suvenir trgovinice in trgovine s tipičnimi kašmir izdelki. Edinburg je svetovna prestolnica festivalskega dogajanja, zlasti v mesecu avgustu, ko vsako ulico, oder in park zasedejo umetniki (Edinburgh International Festival).
Najino raziskovanje Škotske se je začelo prav tukaj. V Edinburgu sva preživela 2,5 dneva, kar je bilo ravno dovolj časa, da sva si ogledala vse glavne zanimivosti, si naredila piknik v parku, v sončnem zahodu »splezala« na Arturja po čudovit razgled in se zabavala v svetu iluzij. Mesto ponuja številne atrakcije, parke, brezplačne muzeje, zato bi lahko brez problema najin obisk podaljšala še za kakšen dan.
Edinburški grad – glavna atrakcija mesta
Je najbolj obiskana zanimivost v Edinburgu (in 2. najbolj obiskana v UK takoj za Tower of London). Grad je ogromen, njegovo obzidje je veličastno. Še dandanes vsak dan ob 13. uri zadonijo streli iz topov. Vstopnina za ogled gradu znaša £19.50, kar (kot sva ugotovila v naslednjih dneh na severu Škotske) sploh ni tako veliko. Notranjost je lepo ohranjena, poleg grajskih soban pa sva si ogledala tudi krono, meč in »kamen usode«. Če želite narediti čudovito fotografijo gradu, pa priporočava razgledno točko na stopnišču The Vennel.
Muzej iluzij in kamera obscura
Če sva se sprva spraševala, ali bi sploh šla v muzej iluzij, lahko rečem le, da bi nama bilo resnično žal, če bi to izpustila. Celo dopoldne sva preživela v petih nadstropjih zabave, iluzij in optičnih prevar. Ob slikah, ki so se srhljivo spreminjale, včasih »oživele«, ob 3D panoramah mesta, slikah s pikami, ki sva jih – ko sva jih nepremično gledala minuto – videla na obrazu prvega mimoidočega, v zatemnjenem steklenem labirintu s spreminjajočimi se barvami in disko vrtiljaku. S terase na strehi je odličen razgled na mesto, še boljše in zanimiveje pa je v zatemnjeni komori z veliko mizo. To je več kot 165 let stara camera obscura. Vsakih 15 minut v temnici poteka šov, kjer smo si s pomočjo dveh ogledal (camere obscure) ogledali vse kotičke mesta.
Sprehod po Royal Mile
Nekoč glavna prometna cesta v srednjeveški Edinburg je še danes najpomembnejša vpadnica v »staro mestno jedro«. Vodi od palače Holyrood do edinburškega gradu in meri eno škotsko miljo (1609,344 metrov). Na vsaki strani vzpenjajoče se ceste so rjave, visoke stavbe, ki se držijo tesno skupaj. Ulica je polna uličnih umetnikov, ki ustvarjajo šov in zabavajo mimoidoče – Avstralec žonglira s sekirami, mlad fant ustvarja milne mehurčke, v katerih uživajo zlasti najmlajši, tik pod gradom pa vitez za kakšen funt pozira in zavihti meč pred fotografskim objektivom.
Pred kipom na Royal Mile se začenjajo Edinburgh Free Tour-e. Tura traja 2 uri in je brezplačna, pričakujejo pa se prostovoljni prispevki, ki so odvisni od zmožnosti posameznika in dobrega počutja na turi. Za pogumnejše in drznejše je na voljo večerna ghost tura. Ti vodiči imajo črno-oranžne dežnike.
Victoria street in Victoria Terrace
Čudovita ulica pod gradom, ki jo delajo prepoznavno ravno barvne fasade hišk. Ulica se spušča do Grassmarketa, kjer stojijo številni pristni pubi in restavracije. Znana je tudi po terasi, kjer je polno restavracij. V pritličju hiš se nahajajo trgovine, slaščičarne, pekarne, lokali. Pritličje in prvo nadstropje sta v svoji barvi, medtem ko se od terase navzgor dvigajo stavbe v tipični edinburški rjavi barvi.
Tukaj sva našla tudi eno izmed mnogih (po mestu Edinburg jih je namreč polno) Harry Potter trgovin, ki so polne navdušenih otrok, ki trgovke zabavajo s svojimi najljubšimi Harry Potter prizori.
Na pivo in kosilo na Grassmarket
Ulica pristnih pubov in lokalov, kjer se je vredno ustavili vsaj na pijači, če čas dopušča, v želodcu pa je že čutiti lakoto, pa na kateri od tipičnih jedi. Po kozarcu piva sva se odpravila do antikvariata, imenovanega Armchair Books. Paša za oči in dušo za vse ljubitelje knjig.
Pokopališče Greyfriar's Kirkyard
Odpravila sva se do starega pokopališča Greyfriar's Kirkyard. Saj ne, da bi naju navduševal ogled pokopališč, ampak to pokopališče je zanimivo zaradi treh stvari: pisateljica Joanne K. Rowling naj bi skozi to pokopališče hodila do osnovne šole po svoje otroke, imena na nagrobnikih pa naj bi jo navdihnila, da je tako poimenovala nekatere junake v svojem mladinskem romanu Harry Potter. Druga zanimiva, srce parajoča zgodba pa govori o pasji zvestobi. O kužku Bobby Skye, čigar lastnik je bil nočni čuvaj John Gray. Ko so Johna Graya pokopali na pokopališču v Greyfriars Kirkyard, je zvesti Bobby sedel ob grobu svojega gospodarja štirinajst let. Danes je tudi kuža Bobby pokopan na tem pokopališču in ima svoj spomenik. Tretja zanimiva stvar pa je, da so grobovi na Škotskem precej drugačni, kot smo jih vajeni mi. Nobenih grobov in sveč, le nagrobni kamen, v katerega je vklesano pokojnikovo ime.
Po razgled na Calton Hill
Je bližnji park na hribu na drugi strani železnice (nasproti starega mestnega jedra). S ceste vodijo do hriba stopnice, naprej pa potka. Na vrhu hriba so Nelsonov spomenik, nacionalni spomenik in mestni observatorij. Bolj kot to pa je očarljiv razgled na mestno jedro in grad. Na drugi strani hriba pa sega razgled na pristaniško mesto Leith in Severno morje.
Po sončni zahod na Arthur’s Seat
Tik ob mestu se nahaja ostanek nekdanjega vulkana, poimenovan Arthur’s Seat. Čeprav od daleč izgleda kot strm breg, ki bo zahteval kar nekaj napora, da ga osvojite, povem iz lastne izkušnje, da je vredno. Kljub temu da sva vsak dan prehodila okrog 10 kilometrov in sva bila konec dneva utrujena, sva se zvečer odpravila še na »Arthurja«. Pot hitro mine, v pol urce sva bila na vrhu in na kamnitih skalah počakala, da je sonce zašlo za gradom. Dobra stvar je tudi ta, da je na Škotskem dan reees dolg in je bilo ob 21. uri še svetlo.
Dean Village
Vasica ob reki, ki s svojo zgodovinsko arhitekturo očara vsakega turista. Stockbridge je odlična soseska za kavarne, nakupovanje in sprehajanje.
Princes Street Gardens - na piknik v park
Rada imava parke, še raje pa piknik v parku na zelenici. Odšla sva v bližnjo trgovino po pijačo, žemlje, sir, meso in piškote. Na tla sva pogrnila svoje jopice in si naredila »kosilo«. Družbo so nama delali golobi, ki so si – tako kot midva – zaželeli najinih piškotov. Smešno, ampak na Škotsko sva prišla s prehodnimi jaknami, puloverji in dežniki, v Edinburgu pa kupila sončno kremo in se »skrivala« pred soncem na prijetnih 28 stopinjah Celzija pod krošnjami dreves.
Ko sva se odpravljala iz parka, sva v bližini (malo naprej od ogromnega kipa škotskega pisatelja in pesnika Scotta, v bližini Wavery station) našla tržnico Festival Village, kjer so za cvetličnimi koriti bili postavljeni šanki s pijačo in hrano ter mize za posedet na prijeten petkov popoldan, na lesenem odru pa je kitarist preigraval najboljše rock hite prejšnjega desetletja. Top zaključek popoldneva.
Po celem mestu Edinburg (in drugih škotskih mestih) je polno maket Oor Wullie, junaka iz stripov. Wullie je priljubljen zlasti med otroci, ki se nastavljajo fotoaparatom prav pred vsakim, malo manj pa njihovim staršem, ki morajo vse to poslikati. Edinburg ima številne (brezplačne) muzeje in botanični vrt, skrite kotičke, vredne obiska, in zanimive stavbe. Ena takšnih je Miss Katie Cupcake s simpatično streho na ulici Cockburn Street, po kateri sva z Royal Mile zavila proti kavarni The Milkman, kjer imajo najboljšo kavo v mesto. Druga super kavarna pa je čez cesto (Edinburgh Press Club Cafe). Na koktejle sva se odpravila v Panda & Sons. Za kosilo priporočava ulico Rose street, kjer je ogromno lokalov, ali restavracije Makars - The Gourmet Mash Bar Company, kjer postrežejo tipične škotske jedi.
Odpravila sva se na letališče, kjer naju je že čakal avto, ki sva ga rentala. Po treh dneh Edinburga je bil čas za šestdnevni road trip; pet dni sva preživela v škotskem visokogorju, en dan pa na otoku Skye. Potovanje in raziskovanje Škotske sva zaključila v Glasgowu.