Romantično mesto ob kanalih s čudoviti mostovi, skrivnostnimi ulicami in skrivnimi kotički. Mesto znanega trgovca in raziskovalca Marca Pola, vodnih taksijev (t. i. vaporettomi), gondol in gondolierjev v črtastih majicah s klobukom, mask, srednjeveškega vzpona, renesančne ter baročne umetnosti in čudovite arhitekture. Mesto številnih dihjemajočih kotičkov za fotografiranje. To so Benetke. Namesto dragih daril sva se odločila, da se za valentinovo odpraviva na tridnevni izlet v romantične Benetke. Bilo je sanjsko! Pravljično!
Prvi dan sva preživela na otoku Burano in uživala v soncu, morskih jedeh in barvitih hiškah. Zvečer sva se vrnila do parkirišča Punta Sabbioni, vzela prtljago iz avtomobila in se odpeljala proti Benetkam. Vožnja po morju je svojevrstno doživetje, vodni taksiji so hitri in točni, a nabasani z ljudmi, pristanki na postajah pa nekoliko »rukasti«, saj ni nič neobičajnega, če šofer z bokom ladje zadene ob steber. Promet je dobro urejen, vozni redi so točni (midva sva uporabljala aplikacijo AVM Venezia official APP, ki sva si jo naložila na telefon). Poiskala sva najin – vnaprej rezerviran – apartma in utrujena popadala v posteljo.
Jutra v Benetkah so meglena in hladna. A bolj kot se kazalec približuje poldnevu, topleje postaja, megla pa se dvigne. Po zajtrku sva se z vodnim taksijem odpravila proti otoku San Giorgio Maggiore, na katerem stoji cerkev, najlepši primerek renesančnega arhitekta Andrea Palladia. A žal lepota cerkve ni prišla do izraza, saj zaradi megle nisva videla več kot le nekaj metrov prej seboj. Nekoč naj bi bil na otoku samostan, kasneje pa so zgradili cerkev in jo posvetili svetemu Juriju (kar v italijanščini pomeni San Giorgio). V notranjosti se zares pokaže veličina cerkve, k čemur prispevajo visoki stropi, stebri, oltarji v stranskih ladjah in Tintorettove poslikave prezbiterija.
Vaporettom sva najprej slišala, šele nekaj sekund kasneje tudi videla, saj je megla še vedno prekrivala Benetke. Vrnila sva se beneški otok in si ogledala znamenitosti na Markovem trgu. Čudovit je most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri), ki povezuje nekdanji državni zapor z Doževo palačo. Nekoč so pazniki s tega mostu še zadnjič (predno so jih zaprli v ječo) ozrli svetlobo, prostranost sinjega morja in svobodnost življenja, danes pa je to eden najbolj romantičnih mostov.
Trg svetega Marka je za večino turistov najlepše del Benetk. Zato ni nič nenavadnega, da je ravno tu gneča največja, kava pa najdražja. Mene trg ni prepričal, predvsem zaradi nasičenosti z zlato barvo in preveč raznolikimi detajli različnih slogov. Bazilika svetega Marka s petimi kupolami bode v oči zaradi bleščečih se mozaikov in nešteto stolpiči na strehi. Ob njej stojita doževa plača, kjer so med 7. in 18. stoletjem zasedali doži, in najvišja (in najpreprostejša) stavba, tj. zvonik svetega Marka, od koder se z višine 99 metrov v sončnem vremenu razlega osupljiv razgled. Ker se vreme še ni odločilo, ali bi sijalo sonce, brila hladna megla v lica ali bi deževalo, sva se odpravila na kavo, razgled pa izpustila.
Med ozkimi uličicami in po prečkanju številnih mostičkov sva prispela na cilj – v antikvariat Acqua Alta Bookshop, kjer ne le da imajo ogromno knjig in se vsem, ki radi beremo, prižgejo iskrice v očeh, temveč imajo tudi številne kotičke, ki so vredni, da jih ujame fotoaparat. Piko na i pa je dodala debela, prikupna mačka, ki je sprva blagajničarki pomagali pri računanju, ob najinem odhodu pa je zavzela svoj prostor pred vhodom in si – ne meneč ne za mimoidoče – lizala tace.
Med manj znane (in manj oblegane) atrakcije sodi najožja ulica v Benetkah Calle Varisco, ki je luštna in vredna obiska. Pot sva nadaljevala proti mostu Rialto. Masiven, kamnit most iz 16. stoletja je poln turistov in rokodelcev, ki v svojih malih, 24 trgovinicah prodajajo izdelke. Ob mostu stoji veleblagovnica Fondaco dei Tedeschi, kakršne v Sloveniji (najboljši približek bi bila ljubljanska Nama) ne poznamo. V pritličju so oddelki prestižnih kolekcij, čevljev, parfumerij in make up izdelkov ter lokal. V petih nadstropjih ponujajo oblačila, obutev, torbice, nadstropje više pa se nahaja razstavna galerija in izhod na streho, od koder se ponuja odličen razgled na Benetke. Brezplačno. V tem času se je megla razkadila, sonce je prodrlo skozi oblake in Benetke so obdajali sončni žarki. Popoldne sva obiskala Scala Contarini del Bovolo, ki je očarljiva zaradi krožnega zunanjega stopnišča, opečnate barve in belih stebrov. Utrujena od vseh prehojenih kilometrov in prezebla sva se odpravila proti apartmaju.
Naslednjega jutra je bilo na vrsti raziskovanje juga oziroma t. i. umetniškega dela Benetk. Prečkala sva most Ponte dell'Accademia (most umetnikov) in se odpravila do polotoka na jugu Benetk. Prtljago sva zaklenila v omarice in jih prišla iskat zvečer, preden sva se vkrcala na trajekt in zapustila otok. Ideja se je izkazala za zelo priročno, saj sva po mestu vandrala brezskrbno in brez kovčkov. Zvečer pa nisva izgubljala časa z vračanjem v apartma po prtljago. Najprej sva popukala skozi špranje na kovinskih vratih proti muzeju Peggy Guggenheim (ameriški zbiralki umetnin). Po njeni smrti (leta 1979) sta namreč njena hiša in zbirka umetnin 20. stoletja postali eden najpomembnejših muzejev evropske in ameriške umetnosti v Italiji. Nato sva se odpravila do čudovite osmerokotne baročne bazilike Santa Maria della Salute. Njena zunanjost je osupljiva, saj je zgrajena iz belega istrskega marmorja, visoko kupolo pa »dviguje« osem stebrov.
Po slastnih testeninah z morskimi sadeži (morava priznati, da sva prav vse tri dni jedla odlično hrano: pašte in rižote) sva se v pristanišču St. Mark's Square Zaccaria vkrcala na trajekt in pomahala proti trgu svetega Marka v slovo.
