V septembru sva konec tedna preživela v Vipavski dolini med sadovnjaki, vinogradi in nasadi oljk. Čeprav verjetno marsikateri Slovenec ob izbiri destinacije za oddih sploh ne pomisli na Vipavo z okolico, morava priznati, da ta mali košček Slovenije skriva ogromno doživetij in ga – po krivici – velikokrat spregledamo. Vipavska dolina ponuja odlične možnosti za kolesarjenje in druge športne aktivnosti, hkrati pa vas bo razvajala s kulinariko in odličnimi vini. Načrtovala sva športni kolesarski oddih in odkrivanje manj znanih kotičkov. Rezervirala sva dve nočitvi, a kaj kmalu ugotovila, da bodo trije dnevi sicer dovolj, da se na raziskovanje odpraviva z avtom, in, žal, premalo, da bi dolino prekolesarila. Nastanjena sva bila v Vipavskem Križu, srednjeveškem mestecu s prav posebno energijo. Vipavska dolina naju je navdušila z gričevnato pokrajino z vinogradi, majhnimi gručastimi naselji, številnimi naravnimi znamenitostmi, dobro hrana in gostoljubnimi ljudmi.
Iz Vipavskega Križa sva se odpeljala po ozkih cestah med vinogradi, travniki in nasadi oljk, asfaltirano cesto je kmalu zamenjal makadam. Navigacijo na telefonu sva ugasnila, tokrat sva sledila motoristični karti in občutkom, pri tem pa si dovolila, da se malo izgubiva in obračava tudi na kakšnem dvorišču. Upsi, se zgodi. Med vinogradi sva našla veliko gugalnico z čudovito kuliso vinskih trt in Nanosa v ozadju; malo naprej pa gručasta naselja Slap, Goče in Lože, kamor turizem še ni posegel.
Slap
Slap je manjša vasica, ki ima obnovljeno vaško središče, okrog njega pa nekaj hišk, zgrajenih ena ob drugi, mimo pa pelje ozka cesta. Ugotovila sva, da je tukaj delovala prva kmetijska šola v Sloveniji, ki so jo kasneje selili v Novo mesto.
Lože
V vasi Lože sva obiskala grad. Bil je odklenjen, zato sva si dovolila vstopiti in ga raziskati. Od zunaj ga obrašča bršljan, notranjost je izropana, a vseeno se še najde nekaj pristnega pohištva.
Goče
Prihod do vasice Goče je idiličen in spominja na Toskano. Naselje s kamnitimi hišami, postavljenimi v obliki Andrejevega križa, je postavljeno na hribu, do njega pa vodi ovinkasta cesta med vinogradi, v daljavi sva ozrla tudi nekaj cipres. Brezplačno parkirišče sva našla pred šolo in sledila kamnitim spomenikom, sprehodila sva se do cerkve, poklepetala z domačini in razmišljala o tem, kako je vas ohranila pristnost, turisti pa njenih dragocenosti še niso prepoznali. No, naj še malo ostane tako.
Vipava
Pod pečino sva iskala enega izmed devetih izvirov reke Vipave. Mesta se je zaradi deltastega izvira in številnih mostov prek reke prijelo tudi ime slovenske Benetke. V času najinega obiska so ravno urejali brežine ob strugi in sprehajalne poti. Ko bo sanacija končana, bodo sprehodi še prijetnejši. Mimo kamnitega mostu z dvema lokoma in okroglega stolpca oz. tabora sva se sprehodila do središča mesta, ki je majhno in hitro obvladljivo. Obiskala sva »Marjanco«, ki streže najboljši sladoled v dolini, in si naročila ledeno kavo, nato pa še park s kipi in vodno fontano pred baročnim dvorcem Lanthieri.
Dvorec Zemono
Na poti proti Ajdovščini sva se ustavila pri dvorcu Zemono, gre za edinstveni poznorenesančni dvorec z značilnim zunanjim arkadnim hodnikom, danes pa v njem deluje petična restavracija. Že pot do dvorca je čudovita, saj so brežine porasle z vinsko trto, ob cesti pa se vije drevored. V parku pod dvorcem so štiri spominske plošče z zgodbo o bitki rimskega cesarja Teodozija pri Mrzli reki iz leta 394.
Vrhpolje in Teodozijev križ
Ko sva že poznala zgodbo, sva se odpeljala do naselja Vrhpolje, kjer stoji Teodozijev križ. Tukaj je tudi čudovita razgledna točka nad dolino, v bližini pa sta restavracija in glamping.
Izvir Hublja in fužine
Skozi naselje Lokavec sva se po gozdni poti spustila do izvira hudournika Hublja. V jesenskem času je bilo veliko vode, ki je skozi manjšo odprtino bruhala direktno iz skale. Pri okrepčevalnici sva parkirala (brezplačno) in se odpravila na ogled izvira kar s ceste, dostop bližje ni možen. Zaradi bližine vode so naju v le nekaj minutah popikali tigrasti komarji. Malo nižje sva naredila še postanek kar ob cesti in si ogledala fužine, kjer je nekoč delovala železarna.
Tukaj najdemo naravoslovno učno pot Hubelj. Gre za 3 km dolgo krožno pot s 24 poučnimi tablami; lahko pa je to tudi izhodiščna točka do Otliškega okna.
Škraplje v vasi Kovk
Sončni zahod sva želela dočakati pri Otliškem oknu. Z avtom sva se odpeljala proti Colu in zavila levo proti Predmeji, za pot sva porabila cca 40 minut. V vasici Kovk sva se na hitro ustavila, saj so tik ob cesti škraplje. To so ozki, a globoki žlebovi v apnencu, ki so nastali zaradi deževnice. Škraplje so super za opazovanje, niso pa ravno prijetne, če ti vanje padejo ključi avtomobila.
Otliško okno
V vasi Otlica sva parkirala pri pokopališču in se odpravila na 20-minutni sprehod proti Otliškemu oknu. Sprva je pot slabo označena, zato sva sledila tablam za Sinji vrh in malo po občutku (signal ni lovil) sledila uhojeni poti. V gozdu sva našla lesene stopnice, ki so se spuščale do naravnega mostu. Ob poznopopoldanskem soncu se je skozi okno lepo videlo na dolino. Na hribu sva dočakala čudovit sončni zahod.
Vipavski Križ
Nastanjena sva bila v Vipavskem Križu, čudovitem, obzidanem srednjeveškem mestu. Na vsaki strani gručastega naselja stoji cerkev, med njima pa vodijo ozke vzporedne uličice, pozidane z vrstnimi hiškami z vodoravno slemenitvijo. Čeprav je naselje majhno, je že v srednjem veku dobilo mestne pravice. Danes v njem najdemo veliko apartmajev, ki se oddajajo v turistične namene, v prostorih nekdanjega gradu deluje šola, kapucinski samostan z bogato knjižnico in kip pridigarja Janeza Svetokriškega; ni pa nobenega lokala ali restavracije. Naselje je zelo lepo, vse ulice so urejene v enakem stilu, na električnih omaricah so poslikave z legendami. Mesto je za avtomobile zaprto, veliko brezplačno parkirišče je pod cerkvijo, vstop v mesto pa je skozi vrata v obzidju.
Grad Rihemberk
Zadnji dan v Vipavski dolini sva zaključila z obiskom bližnjega mesta Branik in tamkajšnjega gradu Rihemberk, ki stoji ravno na stičišču Vipavske doline in Krasa. Gre za enega najstarejših gradov pri nas, ki je ohranil srednjeveško zasnovo. Vstopnina v grad je 4 eur. Povzpela sva se na grajski stolp, od koder se razlegajo čudoviti razgledi. Znotraj obzidja – po gradu in okolici – vodi krožna pot, ob klopcah pa so razstavljene informacijske plošče, ki ponujajo zanimivosti in interaktivne naloge za otroke. Za družine so pripravili tudi iskanje zaklada po kotičkih gradu. Vsekakor eden lepših gradov pri nas, ki se ga res splača obiskati.
Vipavska dolina ponuja zaradi milega podnebja možnost za šport na prostem preko celega leta. Čudoviti razgledi in poti med vinogradi in po nanoški planoti so priljubljena destinacija med kolesarji. Tukaj je namreč kar sedem urejenih kolesarskih poti; od lažjih do težjih; najkrajša meri 16 km, najdaljša pa 50 kilometrov; poti imajo različne naklone in zahtevajo od kolesarja različno fizično pripravljenost.