Tokrat sva se na izlet in hlajenje pred vročino v poletnih mesecih odpeljala proti Gorenjski, in sicer v osrčje Karavank v Dovžanovo sotesko, ki je bila na seznamu želja že dlje časa. Pričakovala sva, da bo lepo. A pristna narava in čudovito urejene poti so naju prevzele. Skozi sotesko teče Tržiška Bistrica, ko je skozi tisočletja vrezovala strugo v pestro kamnito skladovnico. Pot je že več kot 25 let zavarovana kot naravni spomenik in je geološko eno najzanimivejših območij v Slovenij.
Na pot sva se odpravila po gorenjski avtocesti in izbrala izvoz Tržič, se peljala skozi mesto in parkirala na makadamskem parkirišču na koncu vasi Čadovlje. Tukaj je tudi lesena TIC postaja in urejeno stranišče. Vstopnine v sotesko ni, je pa plačljivo parkirišče (na spodnjem parkirišču ali ob cesti po soteski) preko aplikacije EasyPark 1 eur/h.
Po soteski vodi krožna pot čez mostove, brvi, predore in kline, mimo najdaljšega slapišča v Sloveniji, po asfaltirani cesti in gozdu. Midva sva se na raziskovanje podala po razgledni poti (označena z rumeno barvo) po asfaltirani cesti ob strugi Tržiške Bistrice do razstavno izobraževalnega središča Dolina, vmes pa opazovala čudovito naravo in se ustavljala pri informativnih tablah. Nazaj sva se odpravila po gozdni poti mimo zaselka Na jamah in skozi mali predor, en del poti pa prehodila po zahtevni poti (označena z rdečo barvo) po klinih ob strugi in se po klinih povzpela na vrh hriba. Za pot, dolgo 4 kilometre, sva s postanki potrebovala 1,5 ure.
Dovžanovo sotesko sva obiskala med tednom dopoldne in vsega skupaj srečala nekaj avtomobilom in manj kot 10 pohodnikov. Nobene gneče, vso sotesko sva skorajda imela le zase. V vročem poletju je ta poldnevni izlet res prijal, saj je bilo ob reki prijetno hladno, večji del poti sva hodila po senci.
