Tokrat sva se odpravila na izlet na Primorsko. A ne v turistično najbolj poznana obalna mesta, temveč po zaledju. Udobje avtoceste sva zamenjala za vožnjo po regionalni cesti med nasadi oljk in vinogradov. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Socerb. Do morja sva se odpeljala po nekoliko ovinkasti lokalni cesti med manjšimi naselji strnjenih hiš. Na poti sva naredila nekaj postojank. Morda manj znanih, a vseeno zelo zanimivih.
Grad Socerb
Prva postojanka je bila grad Socerb. Nekaj metrov nad istoimenskim naseljem stojijo ruševine gradu. Parkirala sva na velikem makadamskem parkirišču pod senco borov in se sprehodila do obzidja, kjer se odpira čudovit pogled na Tržaški zaliv in istrsko zaledje. Po kamnitih stopnicah sva se odpravila do vhoda, saj sva želela spiti jutranjo kavo ob pogledu na morje. Vrata so bila zaprta. V bližini parkirišča, le slabih deset minut stran, je sveta jama, v kateri se nahaja edina podzemna cerkev pri nas. Tudi ta je bila na soboto zaprta, saj je ogled možen le ob nedeljah ob 14.00.
Črnokalska utrdba
Po lokalni cesti sva se odpeljala sedem kilometrov naprej do naselja Črni Kal. Med strnjeno pozidanimi, lepo obnovljenimi hiškami sva mimo cerkve prispela do parkirišča, sicer namenjenega plezalcem. Naslednjih 900 metrov sva se odpravila peš po gozdni poti, na jasi pa zavila desno mimo rezervoarja vode proti vzpetini, na kateri stojijo ostanki Črnokalske utrdbe. Grad je na ločeni, 30 metrov visoki skali, zato do njega vodi leseni most, obdan s kovinsko ogrado. Z gradu se razlega lep pogled na avtocesto, naselje oranžnih streh spodaj in morje v ozadju. Hitro sva ugotovila, da nisva edina obiskovalca, kajti skala je bila polna plezalcev.
Freska v Hrastovljah
Najina naslednja postojanka je bila vasica Hrastovlje oziroma njena Cerkev svete Trojice. Razlog, da jo uvrstiva na seznam obiskanih kotičkov, je bila svetovno znan freska Mrtvaški ples. Ker sva bila nazadnje tukaj pred mnogimi leti (še kot osnovnošolca), sva se odločila za ponovni obisk. Triladijska cerkvica z zvonikom se nahaja znotraj obzidja. Za ogled sva poklicala na telefonsko številko, napisano na kovinskih vratih. Bolj kot sakralna umetnost naju je navdušila freska. Vstopnina je 3 eur/osebo.
Vinska fontana Marezige
Med oljčnimi nasadi in vinogradi sva se pripeljala na vrh hriba Marezige in parkirala na desni strani, kjer je gostišče Karjola. Na levi strani pa se nahaja terasa gostišča s pogledom na slovensko obalo, vodna fontana, vinska fontana, tukaj pa je tudi parkiran turistični vinski avtobus. Ambient je čudovit, vsa poslopja pa zelo lepo urejena, pred fontano so mize in stolčki iz sodov. Kupila sva kozarec v nosilni vrečki in 3 žetone za preizkušanje vin. Cena paketa je 8 eur. Vinska fontana ponuja štiri »pipce«, iz katerih tečejo malvazija, refošk, chardonnay in nagrajeni refošk leta. Naliješ si okus, ki ga želiš.
Ob vinski fontani je nova "foto točka", to sta največja lesena kozarca na svetu. Eden je v barvah malvazije, drugi v barvi refoška. V ozadju se vidijo travniki in vinogradi, Koper, pristanišče in Trst.
Školjčna sipina Ankaran
Poznano jo tudi pod imenom pokopališče školjk. Mimo Luke Koper sva se odpeljala do Ankarana, zavila levo z glavne ceste in parkirala v zalivu sv. Katarine. Parkirišče stane 2 eur/uro. Naprej sva se dobrih sto metrov odpravila peš. Sicer sem pričakovala kakšen napis ali ograjeno območje, a gre za čisto naravno zadevo; ozek pas ob morju (ob ustju reke Rižane), ki je poln školjk.
Menda naj bi jih bilo več kot 200 vrst. Kamorkoli stopiš, povsod so školjke. Pravi naravni raj. Školjčišče je nastalo pred 30 leti, ko so tukaj nalagali mulj z morskega dna v Kopru, dež je blato spral, ostale pa so školjke.
Naravni park školjk bomo ohranili le, če jih bomo gledali, ne odnašali domov.
Sredozemski slani travnik
Pokopališče školjk je na levi strani, na desni strani zaliva pa je na novo urejen edini "sredozemski travnik" pri nas in eden redkih na vzhodni jadranski obali. Nahaja se med Sv. Katarino in Sv. Nikolajem. Gre za muljasto, vlažno in plitvo morsko obrežje, po katerem vodi cca. 500 metrov dolga lesena učna pot.
Sončni zahod v Piranu
Priznam, zadnji postanek najinega izleta je bil res kičast, saj sva sončni zahod lovila v Piranu. Nato pa sva se po sprehodu po obzidju in skozi Tartinijev trg odpravila na (za nekoga) zasluženo ohlajeno pivo in (za drugega) na najboljši sladoled v Slaščičarno Piran.
