Kranjska Gora je zame ena najlepših destinacij v Sloveniji. Bo že držalo, da ko jo enkrat obiščeš, te popolnoma prevzame in se tja redno vračaš. Nekajkrat letno jo obiščeva kot enodnevna turista, tokrat pa sva se odločila za petdnevni oddih in raziskovanje njene okolice s kolesi. Pot se po avtocesti iz Ljubljane do Jesenic resda nekoliko vleče, a ko sva jo zapustila, so se nama začeli odpirati idilični razgledi na zelene travnike, gručasta naselja, na star leseni kozolec na jasi, v ozadju pa na čudovite dvotisočake, kmalu za pravljičnim Gozdom Martuljek sva prispela na cilj. Kranjska Gora je čudovita v vseh letnih časih in ponuja številne aktivnosti; od smučanja, pohodništva do kolesarjenja. Tudi tokrat naju je očarala in navdušila.
9 razlogov, zakaj nama je Kranjska Gora z okolico tako zelo všeč in zakaj jo priporočava kot odlično dopustniško destinacijo.
1. Planica
Ob prihodu sva dala kolesi s strehe avtomobila, se preoblekla v kolesarsko opremo in odpeljala proti Planici. Pod vznožjem smučišča sva se zapeljala po kolesarski stezi skozi Podkoren do Planice in zavila levo. Zadnja 2 kilometra sta vzpenjajoča, sicer pa je pot ravninska in zelo lepo urejena. Ko sva zagledala prve avtomobile, se je odprl pogled na ledeniško dolino pod Poncami, kjer vsako leto marca poteka svetovni pokal v smučarskih skokih. Kar nekaj ljudi sva srečala, nekateri so bili peš, drugi s kolesi, opazovala sva mlade skakalce pri njihovih treningih, nato pa nadaljevala proti planinskemu domu v Tamar.
V Planico se lahko pripeljete tudi z avtomobilom, parkirnina za ves dan stane 2,5 eur. Je odlična izhodiščna točka za kolesarjenje in pohodništvo. V Nordijskem centru je središče tekaškega in skakalnega smučanja, lahko si ogledate planiški muzej v dveh etažah ali obiščete vetrovnik, na strehi pa je razgledna ploščad.
2. Dolina Tamar in slap Nadiža
Takoj za letalnico bratov Gorišek (prek katere poteka tudi zipline, priporočam!) se pot razcepi; midva sva nadaljevala po kolesarski poti, ki ima kar nekaj vzponov in spustov. Čeprav podlaga ni najboljša za kolesarjenje, pa so naju vso pot spremljali čudoviti razgledi na Alpe. Po 3,5 kilometrih sva prispela na travnik pred planinsko kočo. Ob zvokih žuborenja vode sva se odpeljala še do slapu Nadiža na desni strani, nato pa v kočo na joto in ričet.
3. Jezero Jasna in struga Pišnice
Na jezeru Jasna sva opazovala, kako je sonce tonilo za gorami. Dve umetno narejeni, povezani jezeri, nastali ob sotočju Male in Velike Pišnice, sta čudovit, pravljični kotiček, le streljaj iz središča Kranjske Gore. Na pomolu sva si privoščila zasluženo pivo! Le še nekaj otrok je supalo v družbi račk in rib, najpogumnejši so tudi zaplavali. Kljub večerni uri je bilo dogajanje ob jezeru še precej živo. Naslednji dan sva se tukaj ustavila popoldne, obiskovalcev je bilo še več. Mnoge družine so si svoj prostor poiskale pod krošnjo dreves na travniku, otroci so navdušeno skakali po kamnih, si ogledovali mlin in kip kozoroga ali naredili fotografijo s Kosobrinom. Strugi Zgornje in Spodnje Pišnice sta večino dni v letu suhi, tokrat pa si je reka med drobnimi kamenčki utirala pot. Nekateri obiskovalci so se hladili v reki, zlasti otroci pa so uživali ob igri z vodo in kamni.
4. Zelenci
Parkirala sva pri novi leseni koči Zelenci in se po urejeni potki z novimi lesenimi robniki odpravila po gozdni poti do Zelencev. Ko se gozd konča in se začne leseno tlakovana pot, se pokažejo romantični Zelenci v svoji značilni barvi. Gre za talni izvir reke Save Dolinke in je razglašen za naravni rezervat. Najlepši pogled nanj je z razglednega stolpa, saj se je v ozadju vidijo gore. Zelenci so čudoviti poleti in pozimi, v soncu, snegu ali dežju.
5. Mojstrana in Slovenski planinski muzej
Po kolesarski pozi sva se odpeljala do Mojstrane, del poti vodi po nekdanji železniški progi. Pot se ves čas nekoliko spušča, čeprav morda na prvi pogled ne izgleda tako. Sva pa to vsekakor začutila v mišicah, ko sva se vračala v Kranjsko Goro po isti poti. Mojstrana je prijetno manjše naselje, ki ima zelo lepo urejen park. Novost pa je tudi Slovenski planinski muzej, v katerem sva si ogledala dediščino slovenskega gorništva in planinstva.
6. Slap Peričnik
Pot sva nadaljevala do Peričnika. Četudi sva si cesto delila z avtomobili, ni bila preveč prometna, naju pa je ujel val prahu ob vsakem speljevanju avtomobila. Pri koči sva pustila kolesi in se odpravila po krožni poti do slapu. Pravzaprav ima slap Peričnik dva slapova, midva sva obiskala le spodnjega. Pogled na 52 m visok tolmun vode je čudovit, moker in glasen. Sprehodila sva se za slapom, cela stena je porasla z mahom in rastlinjem, po njej pa teče voda, tako sva dobila še zastonj tuš, ki je v vročem dnevu prijal. Na poti do koče sva se ustavila še na novi razgledni točki, ki je super tudi za kakšno fotografijo.
Do koče pri Peričniku se lahko pripeljete z avtomobilom, cena parkiranja je 3 eur za 2 uri.
7. Gozd Martuljek in Martuljski slapovi
Gozd Martuljek je čudovit kraj, meni najlepši ravno na mostu, kjer se križajo struga reke Save, cesta in kolesarska pot. Navadno ga prevoziva z avtomobilom, tokrat pa sva se na raziskovanje odpravila s kolesom in pokukala tudi v kamp Špik (čudovit kamp, naslednjič prideva sem). Na drugi strani ceste in reke Save sva se skozi gozd odpravila do Spodnjega Martuljškega slapu. Slapova sta sicer dva, midva sva se odpravila do spodnjega. Pogled je čudovit.
8. Vršič in Ruska kapelica
Mimo jezera Jasna sva se odpeljala proti Vršiču. Cesta je bila polna kolesarjev, nekateri so se na vrh odpravili celo s ponyji. Najprej sva se ustavila pri ruski kapelici. Pod krošnjami dreves ob potoku stoji majhna, lesena kapelica, ki so jo postavili v spomin padlim ruskim ujetnikom, ki jih je zasul plaz, ko so gradili cesto na vršič. Do nje vodijo kamnite stopnice. Imela sva srečo, da je bila kapelica ravno odprta in sva lahko pokukala vanjo ter pozvonila. Po številnih zavojih in serpentinah sva se pripeljala na vrh prelaza Vršič, ne le parkirišča, tudi malo širše bankine so bile polne avtomobilov. Tukaj so namreč številne čudovite gorske poti, ena takšnih je pešpot od Erjavčeve koče do Slemenova špice (1 ura 20 minut). Ta je ostala za najin naslednji obisk.
9. Mangart
Na Mangart, našo najvišje ležečo gorsko cesto, sva se odpravila po sončni zahod. Čeprav je zračne razdalje malo in sva na Mangart gledala iz Kranjske Gore, sva morala prečkati mejni prehod Rateče in po nekaj kilometrih po italijanski strani še mejni prehod Predel, da sva se vrnila v Slovenijo. Po ovinkasti in strmi cesti sva prispela na Mangart, kjer sva ravno ujela zahajajoče sonce.
V Kranjski Gori sva spala v hotelu Best Western, ki naju je pozitivno presenetil. Gre za malo starejši hotel, a je zelo lepo prenovljen, čist in varen, v času ukrepov proti koronavirusu dosledno skrbijo za čiščenje in razkuževanje, zato sva se počutila res varno. Imajo lep bazen in čudovite savne. Za jest priporočava Pri Martinu (»domača« hrana, velike porcije in zmerne cene), Finisterra (odlične pice in zelo lep ambient), Lačni Kekec (najboljše jedi z žara: od jagnjetine, odojka, hamburgerjev; imajo pa tudi odlične sladice), Bor (restavracija in picerija) in Brunarica Kosobrin (žganci, kislo mleko, štruklji, enolončnice).
Odločitev, da bova Kranjsko Goro raziskovala s kolesi, je bila odlična. Res nisva pričakovala, da ima Kranjska Gora tako lepo urejene kolesarske poti, zato sva še toliko bolj navdušena. Sicer je cela trasa (Kolesarska pot Jureta Robiča, oznaka D-2) speljana od Jesenic do Rateč in naprej v sosednjo Italijo, midva pa sva jo prevozila od Mojstrane do Rateč. Asfaltirana pot je varna – speljana stran od glavne ceste; po gozdu, pod krošnjami dreves, med travniki, nekajkrat sva se peljala čez mostove in brvi, na poti so urejene postaje z wifijem, tlačilkami za kolesa, stranišča in lokali. Ves čas pa so razgledi na gore čudoviti.
