V nedeljo sva se odpravila na Jezersko. V naravo, na svež zrak in na sonce. Za eno popoldne sva pobegnila od službenih skrbi in mestnega vrveža. Iz Ljubljane do Zgornjega Jezerskega je eno ura vožnja in približno 80 kilometrov. Avtocesto sva zapustila na izvozu Kranj in se skozi Preddvor odpravila ob reki Kokri proti idilični, skriti vasici na skrajnem severu Slovenije. Jezersko je namreč ena najmanjših občin pri nas, poseljena z nekaj kmetijami, obdana na eni strani s stičiščem gorskih verig Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, na drugi strani pa z avstrijskim gorovjem. Zelena dolina ima čudovito jezero (Planšarsko jezero) v obliki srca, okoli katerega vodi pot, v ozadju pa ponuja čudovit pogled na na eni strani Grintavec in na drugi strani Storžič. Oba vrhova imata v teh dneh pobeljene vrhove.
Parkirala sva pri jezeru in se odpravila na manjši sprehod po dolini. Ob jezeru je drsališče, ki privablja mlade in starejše. Zlasti starejši se preizkušajo v hokeju, medtem ko najmlajši vijugajo z drsalkami po ledu. Po cesti, ki vodi mimo cerkve sv. Andreja, sva se odpravila proti Šenkovi domačiji. V poletnih mesecih ponujajo možnost kampiranja, imajo pa tudi sobe in apartmaje. Turistična kmetija je lepo urejena, živali se pasejo okrog hiše in na bližnjem travniku, iz novega, preurejenega kmečkega poslopja pa diši po žgancih in jabolčnem zavitku. Pred vhodom v gostišče pa te pozdravita dva prijazna štirinožna kosmatinca.
Midva sva se odpravila na manjši sprehod po dolini. Na koncu pa naredila postanek pri jezeru, v gostilni ob Planšarskem jezeru pa pojedla kosilo.
V zimskem času so priljubljene tekaške proge (tokrat so bile zaprte zaradi pretople zime in pomanjkanja snega), je pa bila zato toliko bolj atraktivna sankaška proga.
Jezersko je miren kraj, čudovito izhodišče za poletne pohode v hribe ali končni cilj za enodnevni izlet.