Sobota je najin dan za izlet. Tokrat sva se odpravila malo čez mejo, v hrvaško Zagorje. Želela sva si obiskati Krapino in Muzej krapinskih neandertalcev, nato pa sva z googlovo pomočjo raziskala okolico Zagorja in naredila plan. Pokrajina Krapinsko-zagorske županije je znana zagorskih štrukljih, po Gornjih Stubicah, kjer se je v 16. stoletju začel slovensko-hrvaški kmečki upor pod vodstvom Matije Gubca, in po etno vasi Kumrovec, kjer se je rodil Josip Broz Tito. Midva sva se odpravila še nekoliko višje, saj naju je že s fotografij očaral grad Trakošćan.
Grad Trakošćan
Pot do dvorca Trakošćan je potekala skozi redko poseljene vasice. Ko se je gozd končal, se je na levi odprlo veliko parkirišče (ki je plačljivo), v ozadju pa se je z vrha hriba že svetlikal rumenkast grad z veličastnim stolpom. Grad in njegov park sta čudovita in prijetna destinacija za poletni enodnevni oddih. Midva sva se najprej odpravila na ogled gradu, kasneje pa se sprehodila okrog jezera.
Po celem gradu je lepo speljana krožna pot po rdeči preprogi, ki vodi v vsako naslednjo sobano. Sprehodila sva se skozi grajske prostore, viteško in lovsko dvorano, glasbeni salon ter jedilnico. Prostori in originalni razstavni eksponati, ki izvirajo iz 15. do 19. stoletja, odlično prikažejo grajsko življenje. Zlahka sem si predstavljala grajske gospodične, kako so igrale klavir v salonu, brale knjige ali igrale šah, graščake pa v njihovih viteških odpravah. Na dvorcu je bogata knjižnica, več kot 200 oljnih portretov, zavidljiva pa je tudi zbirka strelnega in hladnega orožja. Vstopnina v grad in park znaša 40 kun.
Pod vznožjem gradu so travniki, drevesa, grmički in jezero (umetno jezero so zgradili na jezu na potoku Čemernica), od koder je pogled na grad še lepši. Okrog jezera vodi 5 km dolga krožna makadamska sprehajališča pot, učno pot so poimenovali Vilinska pot.
Pod vznožjem gradu so travniki, drevesa, grmički in jezero (umetno jezero so zgradili na jezu na potoku Čemernica), od koder je pogled na grad še lepši. Okrog jezera vodi 5 km dolga krožna makadamska sprehajališča pot, učno pot so poimenovali Vilinska pot.
Muzej krapinskih neandertalcev
Pot sva nadaljevala proti Krapini. Da sva prišla prav, je pritrdila maketa gromozanskega pračloveka ob cesti. Muzej se nahaja na Hušnjakovem hribu, v bližini najdišča pračloveka, vstopnina za odraslega je 60 kun. S parkirišča do muzeja vodi gozdna, makadamska pot. Pročelje muzeja je steklena stena, za katero se nahaja multimedijska soba, v kateri sva si najprej ogledala 16-minutni film o neandertalcu in njegovem bivališču.
Puščice so naju usmerile na ogled proti ostalemu delu muzeja. Na 1200 kvadratnih metrih se razteza sodoben, interaktiven muzej, ki nama je bil zelo všeč. Prepričana sem, da je s svojimi razstavnimi eksponati in modernimi interaktivnimi prikazi zanimiv tudi za otroke. Muzej na zanimiv način prikazuje prazgodovino, nastanek vesolja in Zemlje, razvoj živih bitij. V muzeju srečamo neandertalce z začetnega filma in njihovo bivališče, prikazano je, kako so snemali uvodni film in koliko strokovnjakov je pri tem sodelovalo.
Avtor fotografije: Damir Fabijanic (Muzej krapinskih neandertalcev)
Meni je bila najbolj všeč spiralna, nekoliko vzpenjajoča se pot od velika poka in nastanka Zemlje do nastanka današnjega človeka. V tleh so z različnimi barvami prikazana geološka obdobja. Razvoj je ponazorjen s 24 urami, kar pomeni, da je »dolžina« posameznega obdobja dolga nekaj ur ali le nekaj minut. Prikazani so ključni mejniki in zanimivosti posameznega obdobja, po poti pa so se mimo mene »sprehajale« živali in pračlovek, ki bi naj obstajali v določenem obdobju. V tleh so tudi sledi šap in stopal. Na steni je prikazan razvoj materialnega sveta in živih bitij. S tal se na sredini tega »časovnega stroja razvoja obdobij« proti nebu vije DNK molekula, ki prikazuje kompleksnost nadaljnjih živih bitij. Tako zapleten in več tisočletij dolg razvoj je prikazan zanimivo in tako preprosto. Res ful lepo in zanimivo!
Avtor fotografije: Damir Fabijanic (Muzej krapinskih neandertalcev)
Muzej nama je bil res všeč, zato sva se v njem zadržala precej več časa, kot sva načrtovala, zato nama je zmanjkalo časa, da bi obiskala etno vas Kumrovec. Lačna in z zadnjimi odstotki baterije na telefonu (in dostopom do google maps) sva našla restavracijo Vuglec Breg. Četudi je bil ambient odličen, sva bila nad hrano razočarana. Ponudba hrane je omejena le na meso, priloge na krožniku je bilo malo, cena je bila draga, meso (pečeno v krušni peči naj bi bilo njihova specialiteta) pa suho in samo pogreto. Od tam sva odšla lačna in razočarana, žal nama je bilo, da nisva raje zavila na turizem Grešna Gorica.
