Ponedeljek sva zamenjali za nedeljo, službo za fraj dan, ležerno počivanje na kavču pa za sprehod na 1500 metri nadmorske višine. Na zadnji novembrski ponedeljek sva se s prijateljico odpravili na Roglo. Na svež luft. Okušat letošnjo zimo, preden ta v vsej svoji veličini pobeli doline in pritisne s temperaturami pod 0 tudi pri nas. Šli sva obujat najlepše otroške spomine in doživet pravo zimsko idilo.
Pot na Roglo je kljub številnim ovinkom vedno tako pravljična. Veje iglavcev so že prekrite z zimsko odejo, izza krošnje kukajo sončni žarki, potok pa tiho teče po zaledeneli strugi, na kateri se že delajo ledene sveče. Zimske temperature pod 0, sonce, pihanje na ravnini (jaa, klasika na Rogli!), snežni topovi in nekaj ratrakov nama je zaželelo dobrodošlico. Zimska podoba Rogle je v najinem spominu nekoliko drugačna – obe sva navajeni gneči, zaparkiranega parkirišča, otroškega vrišča in nadobudnih smučarjev, ki si ob avtu zapenjajo pancerje, da se bodo že čez nekaj minut spustili po beli strmini. Tokrat sva bili – poleg pridnih delavcev, ki so hiteli še z zadnjimi deli za otvoritev smučarske sezone – skorajda edini obiskovalki. Prazno parkirišče, še svež, neprehojen in čist sneg, zvok snežnih topov. Kaj si še lahko zaželiš lepšega.
Do Koče na Pesku sva se spustili peš. Po dobri urci hoje sva bili na koči, kjer se je nekaj pohodnikov na terasi nastavljalo sončnim žarkom in lovilo vitamin D. Pogrel naju je čaj. Privoščili pa sva si tudi pravo (zasluženo) hribovsko malico. Gobova juha in ajdovi žganci imajo v gorskih kočah čisto drugačen priokus kot doma. Koča na Pesku pa je še posebej zanimiva, saj se v neposredni bližini nahaja ranč s tremi lipicanci. V času najinega obiska je eden užival v snežni idili.
V bližini Koče na Pesku, približno 2 kilometra od hotela Planja, se nahaja 30 metrov visok razgledni stolp. Malo omotične od hoje v »desno« sva z vrha razglednega stolpa opazovali bližnje in daljne vrhove. Poznavalci pravijo, da seže pogled vse do Julijskih Alp, Triglava, Golice, Donačke gore, Boča, Paškega kozjaka in Mozirske planine.
Vrnili sva se do hotela Planje, kjer sva pustili avto. Od zunaj sva občudovali stožčasto cerkvico, ki je res nekaj posebnega. Je druga najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Zanimiva pa je zlasti zaradi svoje neobičajnosti, majhnosti in skrivnostnosti.
Novost na Rogli je prikupna lesena vasica z devetimi tematskimi hiškami in cerkvico na sredini. Nahaja se ob Uniorčku, otroški smučarski progi, in okrepčevalnici. Imenuje se Pohorska dežela, v njej pa najdemo babičino črno kuhinjo, gozdarjevo kočo, pastirjevo postojanko, mlinarjev mlin, kovačnico in celo škratkovo hiško. Za otroke še kako luštna dežela, kjer bodo zagotovo ob vseh smučarskih dogodivščinah in zimskih radostih še bolj uživali.
