Država, ki jo mnogi pogosto zamenjujejo s Slovenijo, sploh ko je treba izobesiti zastavo ali zavrteti državno himno. Čeprav nas s Slovaki res povezujeta skupna zgodovina in slovanski jezik, pa sta državi v številnih pogledih popolno nasprotje. Slovaška je dežela bogate aristokratske zgodovine, kulturnih in naravnih znamenitosti, njena prestolnica Bratislava pa manjše, živahno mestno ob Donavi, kjer vozijo tramvaji in na ulici na vas prežijo bronasti kipci. Kaj si ogledati v slovaški prestolnici?
Budilka na mobilnem telefonu je že drugič zazvonila. Čeprav je bila ura res zgodnja, me je navdajal raziskovalni adrenalin. Greva na Slovaško! Slabe pol ure kasneje sva sedela v avtomobilu in se vozila proti meji z Avstrijo, od tam naprej proti Dunaju in še dobrih 60 km vzhodneje, 45 minut vožnje. Kazalci še niso kazali na 9. uro dopoldne, ko sva se približevala meji in še z avstrijske strani zagledala za številnimi mlini na veter čudovit grad. »A to je že Bratislava?« V prestolnico sva prispela po t. i. novem delu mesta, nato pa se po dolgem mostu peljala čez reko Donavo in prišla v stari del mesta, nad katerim veličastno kraljuje bratislavski grad.
1. PO RAZGLED NA GRAD
Prvi dan dogodivščin sva začela s obiskom grajskega griča, ki se prvič omenja že leta 907, sedanjo veličastno in razkošno podobo mu je dala cesarica Marija Terezija. Vstop v notranji atrij in kletne prostore gradu je brezplačen. Sama notranjost niti ni tako zanimiva, navdušuje pa razgled z gradu nad mestom in okolico. Na eni strani se vidijo mlini na veter na avstrijskih tleh in gorovja v ozadju, še bolj zanimiv pa je pogled na drugo stran, kjer se vidi stari del mesta na levem nabrežju, Donava, ki ju ločuje, in novi del mesta na desnem nabrežju. Pod gradom sva si v enem izmed lokalov privoščila pivo in za dva (pollitrska) vrčka piva plačala manj kot tri evre.
V okolici je, slabe pol ure hoje po gozdni poti proti severu, Slavin, monumentalni spomenik padlim v 2. svetovni vojni. Spomenik ni zanimiv le kot zgodovinski pomnik, temveč je zaradi svoje lege tudi prijetna, umirjena točka, kamor se pogosto hodijo domači študentje učit in si nabrat novih moči.
2. RAZISKOVANJE STAREGA MESTNEGA JEDRA
Stari del mesta hitro je zelo lahko in hitro obvladljiv. V osrčje starega mesta sva vstopila skozi Mihaelova vrata. Gre za eno najstarejših zgradb v Bratislavi. Sicer s svojim baročnim videzom ni videti stara več kot tri stoletja, a so jo postavili že v 14. stoletju. V srednjem veku so bila ta vrata ena izmed štirih, ki so omogočala vstop v mesto. Pred vrati sva na desni strani zagledala najožjo stavbo na Slovaškem in drugo najožjo stavbo na svetu. V širino namreč meri zgolj 130 centimetrov.
Vstop skozi Mihaelova vrata naju je pripeljal na Michalsko ulico, najdražjo ulico v Bratislavi. To je ulica, v kateri najdemo Mozartovo palačo, kjer je slavni skladatelj blestel na svojem prvem koncertu. Michalska ulica se nadaljuje v Ventursko ulico, na kateri najdemo sedež Academie Istropolitane, danes je v njej narodna univerzitetna knjižnica, in palačo rodbine Keglevič, pri katerih je velikokrat gostoval Beethoven.
3. VEČERNI SPREHOD PO PROMENADI OB DONAVI
Mestno raziskovanje sva nadaljevala po Venturski in Strakovi ulici. Na koncu ulice sva se obrnila levo in se sprehodila po privlačnem Hviezdoslavovem trgu. Široka ulica, rezervirana izključno za pešce, na svoji severni strani ponuja številne dobre restavracije, osrednji del poti pa zajemajo drevoredi in klopce, ki so primerne za krajši počitek in razgled po mestu. Osrednji del te avenije se ob popoldnevih spremeni v tržnico, na kateri prodajajo številne spominke, ki se jim ni mogoče upreti. Avenija se konča pri Slovaškem narodnem gledališču, ki se spogleduje s kipom slovaškega pesnika Hviezdoslava na drugi strani avenije. Sledila sva tramvajem proti jugu in prišla do donavskega nabrežja. V smeri rečnega toka sva se sprehodila ob promenadi. Posebej lep je nočni sprehod ob Donavi. Nasprotna stran nabrežja je bolj primerna za obisk, poleti je primerna za plavanje, obdajajo ga bazenski kompleksi in sodobni trgovski centri.
4. MESTO SIMPATIČNIH BRONASTIH KIPOV
Mesto se nama je še posebno prikupilo zaradi bronastih kipcev. Na hišni vogel se naslanja paparac, na klop se naslanja Napoleonov vojak, eden tistih, ki so pred dvema stoletjema vdrli v mesto. Zagotovo pa je vsem poznan stari Tchumi, dobrovoljni delavec, katerega glava gleda iz kanalizacijskega jaška. Mene je najbolj prevzel simpatični Schöne(r) Náci, ki sredi ulice mimoidoče nagovarja s klobukom v roki. Naj bi šlo za resničnega gospoda, ki je bil uglajen meščan in je vsak dan hodil v lokal, pred katerih je danes njegov kip. S klobukom v rokah se je priklanjal gospem in jih nagovoril “schöne, schöne” (lepa, lepa).
5. OBISK HODŽEVEGA TRGA
Nadaljevala sva z raziskovanjem mestnega jedra. Obiskala sva protestantsko Modro cerkev, ki so nama jo priporočili domačini, da je menda zelo lepa in nekaj posebnega. Nato pa sva odšla do Hodževega trga. Trg je zanimiv zaradi dvojega. Zaradi rokokojske predsedniške palače, v kateri živi predsednik Republike Slovaške. Palača turistom seveda ni na voljo za ogled. Le skozi visoko ograjo sva si lahko ogledala njeno pročelje in korakanje vojakov. Je pa toliko bolj zanimiv ogromen Vodnjak miru pred palačo.
6. VZPON NA RAZGLEDNO TOČKO UFO
Po najlepši razgled nad mestom sva se odpravila proti Novemu mostu – do razgledne točke UFO. Že od daleč je opazen po »letečem krožniku«. Tik pod vrhom sta restavracija in bar, kjer sva spila koktejl s pogledom na mesto. To je bila definitivno najdražja pijača z razgledom, kajti že sama vstopnina na razgledno točko stane 7 EUR.
7. NA GOLAŽ, PIEROGE ALI ČESNAČKO
Na kosilo sva se odpravila v »Slovensko krčmo«, nedaleč stran od palače. Kot pove že ime, pub (ki je opremljen kot kozolec, na stenah pa ne manjkajo niti narodne noše) ponuja odlične slovanske avtohtone jedi. Priporočava kremno česnovo juho v kruhu (česnačka), krompirjeve »pirohyje« oziroma cmoke (kot bi bil najboljši prevod), nadevane z ovčjim sirom, slanino in kislo smetano. Preizkusila pa sva tudi krompirjeve pieroge z ovčjim sirom, narejene na zelo podoben način.