Odpisan zadnji izpit, vroči, sončni dnevi in želja po skoku v ravno prijetno ohlajeno morje so kot nalašč, da poiščem že nekoliko zaprašeno potovalko, vanjo zmečem brisačo, kopalke, sončno kremo, kratke hlače in sončna očala. Grem na morje! Ampak kam? Ne v vsem dobro poznani pristaniški Koper, niti v Piran z znamenitim Tartinijevim trgom ali v »turistično prenapihnjen« Portorož ne! Grem v Izolo! Želja po raziskovanju med ozkimi uličicami, morskem zraku in vročem soncu, nekaj denarja v denarnici in dva prosta dneva so dovolj za odličen mini izlet.
MESTO TLAKOVANIH SREDNJEVEŠKIH OZKIH ULIČIC
Izola je malo, a nadvse prijetno mesto na slovenski obali. Staro mestno jedro z visokimi kamnitimi hišami, zgrajenimi tesno ena ob drugi, in ozkimi uličicami pričara srednjeveški čas. Ko že mislim, da iz ulice, v kateri sem, ni izhoda in da ta nikamor ne vodi, me prej nevidena odprtina za vrata pripelje v drugo ulico. Kot labirint. Mesto hitro osvojim. Prehodim ga v dobri uri, a da začutim resnično življenje Primorcev in čare mesta, bi potrebovala več časa. Lepo urejene poti in številne klopce vabijo, da posedim na njih, zadiham morski zrak in se prepustim primorskemu življenju. V mestu ne manjka dehtečih cvetlic n pisanih parkov. Zame najlepši park se nahaja v središču mesta, posvečen je znanemu izolskemu kartografu in raziskovalcu Pietru Coppu. Park obiskovalcem nudi počitek v prijetni senci visoko razraščenih grmov in pisanih cvetlic in pogled proti morju. Na nasprotni strani borov drevored zatira sončne žarke in neznosno vročino, skrije pa tudi glavno cesto in mestni ropot. Lesene klopce s kovinskim ogrodjem so poslušalke vsakodnevnih prigod domačinov, ki se v parku dnevno dobivajo in pokramljajo s sosedi, ugibanj turistov, kje so, ob prebiranju zemljevida in načrtovanju, kaj si še bodo ogledali, niso pa jim tuje niti ljubezenske zgodbe mladih parov, ki se ob sončnem zahodu dobijo tukaj.
NA PLAŽI OB SVETILNIKU IN NA TERASAH PRED MARINO
Primorci res znajo uživati življenje – ob dobri hrani in kapljici se jim nikamor ne mudi. Čez dan ljudje večinoma počivajo, se sončijo, plavajo v morju ali se skrivajo v senci. Največja gneča je brez dvoma na plaži. Sončenju in kopanju je namenjena cela obala. Ob svetilniku je lepo urejena plaža s kamenčki, primerna za mlade družine. Za ljubitelje senc se najde prostor pod borovci. Malo naprej (proti Ankaranu) je betonska plaža z bazenom, namenjena invalidom, posebej pa je urejena plaža za slepe in slabovidne. Ob pečini in ostankih nekoč industrijskega dela mesta imajo svojo plažo štirinožni prijateljčki.
Ob večerih se razživi mestno središče, v lokalih ob marini se tre ljudi, da komaj dobiš prosto mizo in dobro ohlajen koktajl, o katerem sanjaš že ves dan. Čez dan mirno parkirišče ob marini se zvečer spremeni v zabaviščni park, ki navdušuje otroke, malo manj pa starše, katerih denarnica se hitro tanjša. Terase restavracij so polne, vonj sveže pečenih morskih sadežev in rib boža nosne brbončice, da mi želodec ob mešanici vseh teh vonjav proseče zakruli. V poletnem času vsak konec tedna v Izoli poskrbijo za dogajanje. Bodisi na Manziolijevem trgu poteka jazz koncert bodisi se s prireditvenega prostora pred Trgom republike slišijo zvoki narodno-zabavne glasbe ali iz parka Pietra Coppa odmevajo akordi raznih gostujočih orkestrov.
ŽIVILSKA INDUSTRIJA, LADJEDELNIŠTVO IN TURIZEM V IZOLI
Središče Izole s starim mestnim jedrom leži na nekdanjem otoku, ki so ga v 19. stoletju z nasipanjem povezali z bližnjim kopnim. Od tod tudi ime mesta, saj »isola« v italijanščini pomeni otok. V 19. stoletju so v mestu postavili tri tovarne za konzerviranje rib. Tako je bila v preteklih dveh stoletjih Izola najbolj bogato, razvijajoče se mesto na obali, ki je – v nasprotju s Piranom in Koprom, ki ju je zajela gospodarska kriza – cvetelo in zaposlovalo dva tisoč ljudi. Povojni gospodarski dvig Izole je temeljil na industriji igrač, živilski industriji, ladjedelništvu in turizmu. Na obali je potekala industrija, vlogo stanovanjske mestne četrti pa je opravljalo naselje Jagodje. Zgodovinskemu sprehodu skozi Izolo lahko sledimo v Muzeju Parenzana Izola, v katerem si lahko ogledamo stalno razstavo ladijskih modelov in Parenzane, nekdanje ozkotirne železniške proge, ki je na začetku prejšnjega stoletja povezovala Trst s Porečem. V eni izmed ozkih uličic, tam, kjer me pred vrati pričakata dodobra naložen osel in napis nad vrati, se nahaja muzej. Po dveh lesenih stopnicah se spustim nekoliko nižje v prijetno ohlajen prostor, poln ladijskih maket. Izza lesene mize me pozdravi moški glas. To je kustos muzeja, ki me v naslednji dobri uri popelje po muzejski zbirki, razstavljeni v dveh nadstropjih hiše. S številnimi informacijami, anekdotami in pričevanji mi pričara čas zadnjih dveh stoletij, kot da bi ju spremljala skozi lastne oči.
POD ČRNIM NEBOM LE V SPREMSTVU ZVEZD
Za večerno dogajanje mladih je poskrbljeno v dveh lokalih – v Hangerju, od središča mesta nekoliko odmaknjenem lokalu, v katerem potekajo nastopi glasbenih skupin in stand up komedije, in v Placu pod Belvederjem. Do slednega se je treba sprehoditi nekoliko dlje (20 minut zmerne hoje iz centra mesta), a je vredno. Od hrupnega središča mesta, mimo luči in glasov polnih teras ob marini, mimo z lučkami okrašenih vrtečih se igral in otroškega vrišča v zabaviščnem parku do mirne obale Simonovega zaliva, kjer se sliši le valovanje morja. Čez dan polna plaža Simonovega zaliva ob večernih urah sameva, vodo v otroškem bazenčku, v katerega je speljal tobogan, so odtočili, plastične, nekoč bele, zdaj že rumene ležalnike so pospravili na kup in jih privezali z žico. Mimo plaže ob hotelu se odpravim naprej ob strmem klifu na eni in modrini morja na drugi strani. Nova, lepo urejena in razsvetljena pot, na kateri na nekaj mestih prismrdi kakor iz kanalizacije, vodi do sanjskega prostora, na katerem lahko mladi uživajo, ne da bi kogarkoli motili. Skorajda v objemu morja, pod črnim nebom v spremstvu zvezd, kjer se zdi, da je nebo res edina omejitev, se nahaja prijeten prostor za odlične večerne zabave mladih. Po betonskih stopnicah se povzpnem na travnat hribček, DJ pod krošnjo drevesa rola nov komad, reflektorji ustvarjajo pisane žaromete, čajne svečke na mizah oddajajo blag soj luči. Mladi uživajo na amfiteatru podobnem travniku, kjer se zdi, da je dovoljeno vse. Odlična akustika in dober žur zagotovljena.