Roadtrip po Češki

Dežela bogatega srednjega veka, okusnih »knedlov«, nežnega boemskega srca in glasnih pivnic, kjer se ti sajast dim cigaretnega ogorka vpija v sveže oprane lase, ko srkaš požirek piva iz drugega »krigla«. To je Češka. Zmes romantike, ljubezni in lepote. Dežela z bogato izobraževalno tradicijo, svetovno pomembnimi literati in umetniki, ki imajo prirojen čut za prvovrstne filmske in gledališke stvaritve. Dežela, ki se upravičeno bohoti s svojo prestolnico in nič manj čudovitimi gradovi, z očarljivim srednjeveškim mestom Česky Krumlov, prestolnico piva Češke Budejovice in čarobno južno pokrajino. 

ROŽMBERK NAD VLTAVO

Po petih urah in prevoženih več kot 400 kilometrih smo prečkali mejo in stopili na češka tla. Prvo spoznanje je bilo, da so njihove avtoceste še slabše kot slovenske, četudi se je to do takrat zdelo nemogoče. Po manj kot 20 km smo prispeli do mesta Rožmberk nad Vltavo. Majhno, a prijetno mestece ima komaj okoli 300 prebivalcev. Je privlačna turistična točka, saj skozi mesto teče reka Vltava, ki služi poletnemu turizmu. Sončen dan in plitva topla voda navdušujeta male in velike, mlade in stare, da si izposojajo kanuje, napihljive čolne in vsa druga možna rečna prevozna sredstva. Večina od njih obišče tudi istoimenski grad, eden lepših južnih gradov, ki je bil zgrajen v 13. stoletju. Razvil se je ob trgovski poti med Češkim Krumlovom in Linzem v Avstriji. V lasti češke plemiške rodbine Rožmberk se je grad razvijal v bogastvu. Legenda pravi, da naj bi v zgornjem gradu, ki je nastal v obdobju renesanse, še danes strašil duh bele gospodične (Bila pani), trpeče žene enega izmed Rožmberkovih mož. 

ČEŠKI KRUMLOV

25 km severneje smo obiskali eno najlepših srednjeveških mest na svetu, Češki Krumlov. Odpravili smo se v mestno središče, ki se v obliki konjske podkvice vije ob reki Vltavi in svoje podobe ni spremenilo že zadnjih 500 let. Molekule zraka imajo v tem mestu primešano zmes arhaičnega in toplega. Ko hodiš po z granitnimi kockami tlakovani poti in vonjaš božanske arome, ki prihajajo iz pritličij strnjenih hiš, pričakuješ, da bo izza lesenih vrat čevljarne pokukal srednjeveški možakar z usnjem in dletom v rokah ter te povabil, da si ogledaš njegove nove čevlje. Tu se ti res zazdi, da je čas obstal pred 500 leti. Več o mestu pa tukaj. 

ČEŠKE BUDJEJOVICE

Odpravili smo se naprej v Češke Budjejovice. O mestu smo imeli velika pričakovanja. Po 30 minutah vožnje smo parkirali v središču mesta in se peš sprehodili do pričakovanega trga. Trg Otokarja Premisla II. je ogromen, vsaka stranica meri 133 m. Češki kralj je z njegovo zgraditvijo zagotovo uveljavil svojo avtoriteto v južnem delu kraljestva, a nas ni prepričal. Bila je sobota, in če izvzamemo nevesto, ženina in svate, ki so se fotografirali ob znamenitem Samsonovem vodnjaku na sredini trga, je trg sameval. 

Družbo so nam delale arkadne meščanske hiše, od katerih so mnoge srednjeveške, a so pročelja predelana v različne kasnejše umetnostne sloge. Prenakičen trg nas zaradi barv in različnih slogov ni navdušil. Nekaj časa smo zaman iskali znamenito pivovarno. Na TIC-u so nam s polomljeno nemško angleščino in govorico rok razložili, da se pivovarna ne nahaja v centru, temveč na obrobju mesta. Odpeljali smo se tja. Za študentski vstopnici za voden ogled smo odšteli vsak po 60 ČK (2 EUR), kar se nam je zdelo zelo poceni. A nam je bilo že po prvih minutah jasno, da se muzej niti približno ne more primerjati z velikimi pivskimi muzeji. 

HLUBOKA NAD VLTAVO

Se je pa popolnoma drugačna zgodba odvijala 11 km stran. »Mamma mia!« je bil osupel Italijan, pa ne le on, vsi, ki smo stali pred gradom Hluboka in strmeli v eno najlepših in najbolj pravljičnih zgradb na svetu. Drugi najbolj obiskan češki grad (takoj za praškimi Hradčani) pripoveduje svojo belo marmornato pravljico z gotsko ošiljenimi okni in legokockastimi stolpiči. Ni čudno, da je na to sončno sobotno dopoldne mrgolelo fotoaparatov. Premalo je prstov na obeh rokah skupaj, da bi lahko naštela vse mladoporočence, ki so si za kraj svojega najlepšega dne izbrali ravno ta grad. Na skalah zgrajena utrdba je nemalokrat primerjana z angleškim windsorskim gradom. Ne brez razloga. Graščina, ki je nastala v 13. stoletju, je bila šest stoletij kasneje prezidana z angleškim pridihom, kar jim je odlično uspelo. Notranjost je čudovita, a ni potrebno zapravljanje za drago vstopnino, saj je že zunanjost dih jemajoča.

PLZEN

V evropski prestolnici kulture 2015 urejajo še zadnje malenkosti, da bo naslednje leto zasijala v vsem svojem čaru. Upam, da svetleje in topleje, kot se je pokazala nam. Čeprav o mestu turistične knjižice in zloženke pišejo le dobro in mesto kujejo med zvezde, se mi je tukaj prvič na potovanju zgodilo, da sem se počutila neprijetno in ne povsem varno. Res je, da smo potovanje začeli v manjših, obrobnih mestih, Plzen pa je bil pravzaprav postojanka pred prestolnico. Plzen je turistično privlačno in veliko mesto, kjer svoj prostor pod milim nebom iščejo tudi skuštrani sivolasi klošarji, ki z vidno zdelanimi rokami in črnimi nohti prosijo za drobiž, in stara ženica, ki sedi na klopci ob gotski katedrali na Trgu republike, osrednjem trgu, in si prepeva, se pogovarja sama s seboj, vsake toliko časa pa se ozre za mimoidočim in se zadere za njim. 

Mesto slovi po industrializaciji in po pivnicah. V 19. stoletju je plzensko pivo zasedlo vodilno mesti med evropskimi pivi. Njegove korenine pa segajo že precej nazaj v zgodovino, še v čas, ko so meščani sami varili in prodajali pivo. Bo že držalo, da je krajevna voda idealna za varjenje, saj je pivo božansko dobro. Obiska vredna je pivovarna, ki je še danes v prvotni srednjeveški pivovarni v podzemlju. Nad muzejem je odlična gostilna z domačo hrano, pivom, ki teče v potokih, in listki na mizi, kamor ti natakarica vsak postrežen »krigl« označi s črtico. Česnova juha s sirom, ki se rad vleče, ko zajameš z žlico, je božanska. Prav tako golaž, postrežen v kruhu. Ljubitelji govedine pa sploh pridete na svoj račun ob dobro zapečenih kračah.