Kam? Tja, kjer sonce rdečezlato zahaja za griči, posejanimi z vinsko trto in starimi, a mogočnimi vilami v opečnato rjavih plaščih. Tja, kjer si kultura, narava in kulinarika podajajo roko in se z vonjem po ravno stiskanem olivnem olju nežno božajo po dlani. Tja, kjer sproščenost in bogatost, objeti v elegantni plesni pozi, plešeta svoj ples. Kam? V Toskano!
SVETOVNO ZNANI POŠEVNI STOLP
Le kdo ne pozna Pise? Ni ga turističnega vodnika Italije, ki ne prikazuje fotografije svetovno znanega poševnega stolpa (Campanile). Ni pa to edina znamenitost Pise. Nasprotno – Pisa je čudovito srednjeveško mesto, ki je v srednjem veku kot pomorska republika doseglo velik razmah.
Turiste, ki se trejo kot mravlje na mravljišču, zagotovo najbolj očara romansko stavbarsko (iz obdobja 11.–13. st.), ki je tu doseglo zavidljiv sijaj, kakršnega ni deležno nobeno drugo mesto. Na Piazza dei Miracoli (Trg čudes) sem uživala v lepotah, ki mejijo med realnostjo in fantazijo. Trg ponuja tri ogleda vredne spomenike: Duomo (stolnico), že omenjeni poševni stolp oz. Campanile in Battisteri (krstilnico). Vse marmornate stavbe se zlivajo v enotnosti stila in s svojo zunanjostjo navdušujejo obiskovalce. Toplo spomladansko vreme, topli sončni žarki in nebo brez oblačka so bili več kot naročeni za dopoldansko ležanje na trati in pašo oči na marmornatih romanskih čudesih. Ogledala sem si tudi notranjost krstilnice in stolnice, ki sta sicer zanimivi in lepi, a marmornate zunanjosti ne prekašata.
NAJLEPŠE MESTECE NA SVETU
Popoldan je bil rezerviran za obisk mesta Lucca. Če želite opis v dveh besedah, lahko rečem le: »Najlepše mesto!« Lucca velja za eno najbolj umirjenih italijanskih mest, zame pa je to najlepše mestece, kar sem jih kdaj obiskala. K umirjenosti prispevajo kolesa, ki so glavno prevozno sredstvo po uličicah, zato Lucco upravičeno kličejo tudi mesto koles. Kolesa, srednjeveške hiše, ki se tesno stiskajo ena k drugi, in pravokotno sekajoče se ozke uličice med njimi vzbudijo turistu občutek skrivnostnosti. Najlepši del je brez dvoma staro mestno jedro krožne površine. Skrivnostne ozke ulice vodijo do masivnega vhoda, ki vabi v mestno jedro, na glavni trg. Glavni trg in hkrati središčna točka Lucce je stičišče začetka in konca, ozkosti in širine, skrivnostnosti in resničnosti.
Sredi trga se človek počuti kot v središču sveta, saj so vse naokrog hiše, ki so zgrajene tesno skupaj v krogu. Ker je bil že popoldan, se je sonce počasi poslavljalo in izginjalo v ozadju hišk. Kolesa, mizice, stoli, kavarne, številne trgovinice, knjižnice, papirnice in špagetarije, ki se nahajajo v spodnjih etažah večstanovanjskih hiš, vabijo. Dodaten pečat mestu dajejo naravne zemeljske barve, v katere so »oblečene« hiše. V Italiji namreč velja pravilo, da morajo imeti vse hiše fasado v zemeljskih odtenkih. Oranžno-rumeno-rjave barve dajejo občutek naravnosti. V eni izmed živilskih trgovin sredi Lucce sem našla poleg različnih barv, oblik in vrst testenin najdaljše špagete na svetu, kar sem jih kdaj videla. Pol metra dolge testenine, valjaste votle oblike, premera 1 centimeter. Teden dni po moji vrnitvi smo jih doma tudi preizkusili. Moram priznati, da je bila največja težava poiskati dovolj veliko posodo, da smo jih lahko skuhali. Bili so odlični, sicer nekaj povsem drugega kot naši špageti, specifičnega okusa, vendar božanski.
BREZČASNE FIRENCE
Firencam bi lahko po umetniški plati pripisali največje bogastvo na svetu. Umetniški navdušenci bi imeli ves teden ali dva kaj početi. Sama sem odkrivanju renesančnih biserov Firenc namenila dva dni, a že vnaprej povem, da mi je zmanjkalo časa za vse umetnine. Največja umetnost (ne zgolj po velikosti, pač pa tudi po umetniški vrednosti) je Santa Maria dei Fiore (Duomo) z znamenito Brunelleschijevo kupolo.
Po ozkih, temačnih hodnikih s slabim zrakom sem se povzpela na vrh kupole, za kar je bilo treba prehoditi natanko 463 stopnic. Bilo je vredno, saj sem tik pod vrhom kupole občudovala mojstrsko delo arhitekta in umetnika Brunelleschija iz 15. stoletja. Obhod po notranji strani kupolne lupine je ob pogledu navzdol strašljiv, saj se zavedaš, da si sto metrov višje kot verniki, ki jih s svojo radovednostjo motiš pri maši. Po drugi strani pa je zanimivo razmišljati, kako so pred šestimi stoletji gradili to kupolo, katere gradnja je za tisti čas predstavljala tehnični presežek, sploh če se zavedaš, da je bila kupola zgrajena brez tipičnih – zunanjih gradbenih odrov. Z zunanjega dela vrha se je moč razgledati po celotnih Firencah. Razgled je božanski. Nekaj podobnega kot razgled z Eifflovega stolpa, le z malo manj prehojenimi stopnicami in močnejšim vetrom, ki mi je mršil lase in uničeval fotografije.
Nasproti cerkve je znamenita osmerokotna krstilnica (Babtisterium), ki je obložena z zelenim in belim marmorjem. Slovi po mozaikih v notranjščini in bronastih vrati na zunanjščini. Najsijajnejša so vzhodna, ki jih je zasnoval Ghiberti. Michelangelo jih je zaradi izredne umetniške vrednost poimenoval Rajska vrata.
V Academii sem si ogledala Michelangelovega Davida, ki je eno njegovih najznamenitejših del in nasploh zelo znano kiparsko delo renesanse. Predvidevala sem, da gre za velik objekt, a ko sem ga zagledala, sem bila osupla nad njegovo ogromnostjo. Proporc rok z drugimi deli telesa je neenakomeren – njegove roke so prevelike. Zanimiva je upodobitev oči. Namesto strahu pred nasprotnikom, s katerim se je bojeval, njegove oči izražajo srcu podobno sporočilo. Detajli, videni na pravih primerkih, me vedno znova prepričajo, da si je vredno umetnine ogledati v živo, saj nobena fotografija ne prebudi čustev, domišljije in ne prikaže skritih malenkosti, kot jih lahko doživiš in vidiš sam.
Po skoraj dvournem čakanju v vrsti pred Galerio degli Uffizi, eno največjih slikarskih galerij v Italiji in na svetu, se mi je sreča nasmehnila in prebila sem se do vrat. Čeprav je bila sobota in ura precej zgodnja, se gneči nisem mogla izogniti. Legendarna galerija Uffizi je dokaz, da se je v Firencah rodila renesansa. V Uffiziju si lahko namreč ogledate odlična slikarska dela evropske umetnosti (dela Rafaela, Michelangela, Rembrandta, da Vincija …). Čakanje se je obrestovalo, saj lepot ni manjkalo. A brez skrbi, Firence niso samo muzeji in galerije. Dovolj je že sprehod po starem delu mesta, saj ta dobesedno na vsakem vogalu ponuja polno dih jemajočih arhitekturnih znamenitosti, trgov, kavarnic ... Na tržnici v Firencah boste srečali tudi kip merjasca. »Počohajte« ga! Med ljudmi namreč živi mit, da se bo vsakdo, ki merjasca poboža po smrčku, zagotovo še vrnil v Firence. Jaz sem ga in upam, da bom z malo vraževerja še kdaj obiskala to mesto.
Eden izmed simbolov Firenc je tudi stari most čez reko Arno (Ponte Vecchio). Na tem mostu vse od 13. stoletja naprej cveti trgovina. Sprva so na mostu svoje lokale odprli mesarji in pridelovalci rib, saj je bila reka pod njimi priročno odlagališče odpadkov, kasneje pa je eden izmed medičejskih vladarjev zaradi smradu prepovedal mesarsko in ribiško obrt, na most pa naselil zlatarje in draguljarje, ki so tukaj še dandanes. Na mostu je v lepem vremenu odlična priložnost za nastanek fotografij. Vsi zaljubljenci pa lahko na ograjo zaklenete svojo ključavnico. Le prostor si morate izboriti.
Utrujeni od hoje, raziskovanja mesta in občudovanja renesančnih Firenc smo popadali v mehke postelje. Ko je budilka naslednje jutro zvonila, bi jo najraje izklopila in spala dalje, a nas je čakal zadnji dan v prečudoviti Toskani in najslajši del potovanja – ogled tako opevanega toskanskega podeželja in degustacija vina. Z avtobusom smo se odpeljali dobre 45 minut vožnje iz središča Firenc. Po vijugasti cesti smo se vzpenjali proti renesančnemu gradu Castello Vicchiomaggio. Na vrhu hriba nad Greve dolino, 18 km iz Siene in 38 km iz Firenc, nas najprej pozdravi vinska klet, malo višje pa grad, ki tukaj kraljuje že vse od leta 1400. Stavba iz masivnega kamna in visokega luskastega stolpa v kletnih prostorih skriva ogromne sode vina, v vrhnjih sobanah pa gosti turiste, ki skozi okno uživajo v neskončnosti pogleda na vinske trte, griče, prečudovito naravo in toskansko sonce.
PODEŽELJE IN VINSKA DEGUSTACIJA
Po ogledu vinske kleti smo si ogledali še okolico gradu. Božansko! Vinogradi vse naokrog, prečudovita narava in srednjeveški kamniti dvorci posejani vsak na svojem hribu. Še ena fotografija tu, še ena fotografija na tem obzidju pa ena s naravo v ozadju ... Ko smo končno imeli dovolj, smo se z avtobusom odpeljali nekoliko nižje v klet San Jacopo, kjer so nas že čakali kruhki z raznimi namazi (z domačo jetrno pašteto, paradižnikovim namazom in pokapljani z domačim oljčnim oljem). Degustirali smo tri njihova vina, a če povem po pravici, me vina niso niti malo navdušila - preveč kisla za moj okus. Traminec, muškat in kelher so še vedno moja top izbira. So pa bili kruhki božansko dobri, okolica pa je presegla vsa moja pričakovanja.
