Za imenom Cinque Terre se skriva pet luštnih, pisanih vasic, pozidanih na terasah v strmem hribu ob Ligurskem morju v Italiji. Rumene, oker in rdeče fasade hišk z zelenimi polkni in vijugastimi cestami med njimi, vinogradi in strmimi klifi dajejo kraju svojevrsten pečat. Zato ni nič nenavadnega, da so uvrščene na Unescov seznam kulturne dediščine.
Cinque Terre so iz Ljubljane oddaljene 600 kilometrov. Vožnja traja več kot 6 ur in je precej »italijanska« oz. živce parajoča. Midva sva izbrala mejni prehod Vrtojba (pri Novi Gorici), do Benetk poteka delo na cesti, zato je urejeno zoženja na (ozka) dva pasa. Od Modene proti Parmi pa sledi tropasovnica s številnimi cestninskimi meritvami, ki se samo sliši super, vožnja po njej pa žal ni tako prijetna (po prehitevalnem pasu namreč vozijo hitro kot rakete, po odstavnem pasu pa se vije kolona kamionov in kombijev, ki brez smerokaza skačejo iz pasu na sosednji in nazaj).
Na poti do najine destinacije sva se vstavila v Veroni, kjer sva pojedla kosilo, šla na sladoled in se sprehodila po mestu, si ogledala amfiteater, Julijin balkon in (prve letos) božične stojnice. Cestnina do Verone je stala 18,90 eur, naprej do La Spezie pa 24,20 eur. Zvečer sva prispela v mesto La Spezia, kjer sva spala. Zelo lep apartma v samem centru, 500 m oddaljen od železnice in 700 m (v nasprotni smeri) od podzemne garažne hiše (kjer sva avto parkirala za 15 eur/dan), sva za dokaj ugodno ceno našla prek Bookinga dva meseca pred najinim dopustom.
V Cinque Terre sva se odpravila z vlakom. Na železniški postaji sva kupila dnevno karto, ki stane 16 eur/osebo in velja za dan, ko sva jo validirala do polnoči. S to karto sva se lahko cel dan vozila med vasicami, imela brezplačno toaleto in wifi na vlaku (a sva že v prvem tunelu ugotovila, da signala na vlaku tako ne bo). Sicer stane ena vožnja (od ene vasice do druge) 4 eur, kar pomeni, da se z ogledom treh vasic in povratno vožnjo »poplača« cena celodnevne karte. S to karto sva imela tudi brezplačen vstop na sprehajalno pot modre barve, a je bila najlepša pot, tj. pot ljubezni med vasicama Riomaggioro do Manarole, v času najine obiska žal zaprta zaradi uničenja valov. Kljub temu pa lahko rečem, da je potovanje z vlakom najboljša izbira, saj se cesta strmo in vijugasto vije po hribu, parkirišč pa je zelo zelo malo.
Za ogled vasic Cinque Terre sva namenila dva dneva. Ampak to je pomenilo dva dneva brez hitenja, počasnih sprehodov, plezanja do vsakega gradu in cerkvice ter razgledne točke, brezskrbno posedanje na pijači in kosilu.
Zame je bila najlepša vasica Riomaggiore. Ko sva zapustila vlak, sva se odpravila po poti smerokaza za center. Hodila sva med hiškami in lokali, se povzpela do gradu, od koder je razgled veličasten. Nato sva se odpravila do marine, kjer v morje spuščajo čolne. Ta pogled z morja na vzpenjajoče se barvite hiške pa je tudi IG najbolj poznana lokacija za ujeti trenutek. Nazaj do železniške postaje sva se odpravila po poti ob morju, ki ponuja super razglede.
Vasica Manarola me je – poleg vasice Riomaggiore – najbolj očarala. Ko sva stopila iz vlaka, sva se prepustila sledenju skupini ljudi, ki so zavili v tunel. Hitro sva ugotovila, da se na drugi strani hriba nahaja čudovita vasica Manarola z zalivom, pristaniščem in barvitimi hiškami na skali. S poti proti lokalu Nessun dorma sva ujela najlepši razgled na Manarolo, v baru pa prigriznila bruskete s paradižnikom, parmezanom in rukolo. Če sva pri jedi izbrala najbolj tipično hrano tega kraja, pa definitivno nisva bila nič kaj tipično italijanska pri izbiri pijače – namesto aperola (ki je bil na vseh sosednjih mizah) sva midva izbrala pivo in pina colado. Upsi.
Vasico Corniglia sva izpustila (saj so nama domačini odsvetovali obisk, češ, da ni nič posebnega) in se odpeljala do Vernazze. Takoj pod železniško postajo se proti morju spušča cesta, ki vodi do glavnega trga, pomola in zaliva, kjer so parkirani čolni. Luštna vasica, a mene ni tako očarala kot sta me prejšnji dve. Na trgu sva odšla na pijačo, v take away pa sva si naročila fish and chips, no, namesto ribe sva naročila kalamare. S hrano sva se odpravila do morja, se vsedla na kamne in pojedla najino kosilo. Zvečer mi je bilo po ocvrti hrani slabo, bolel me je trebuh in vsi večerni plani so padli v vodo. Ob 20. uri sem že ležala v postelji in spala.
Naslednjega jutra sva se po zajtrku odpravila proti železniški postaji v La Spezii in se z vlakom odpeljala do zadnje vasice, tj. Monterosso. Vlak je ustavil ob čudoviti plaži, kjer se poleti kopajo obiskovalci. Na »drugo stran skale« sva se odpravila po poti ob morju. Na vrhu hriba je razgledna točka, še malo višje pa samostan in cerkev kapucinarjev. Sledila sva puščicam in se odpravila v center, kjer sva spila kavo, nato pa se odpravila po ozkih uličicah med pisanimi hišami. Čas je bil za prigrizek in pijačo. Čeprav so številni bari zgledali lepo, sva se na koncu odločila, da obiščeva Enoteca Internazionale, ki je mimogrede najstarejša prodajalna vina v vasicah Cinque Terre. Z menuja so naju prepričale bruskete. Tokrat sva jih naročila s pršutom in rikota sirom. Njamiiii, bile so odlične, celo boljše kot dan prej v Manaroli. Žal pa naju je dobil dež in kljub enournemu čakanju, da poneha, ni kazalo, da bo kmalu konec. Tako sva stisnjena pod dežnikom odhitela nazaj na železniško postajo in z vlakom »domov« (v apartma) na toplo.
Okvirni cenik in nasveti:
- Stroške goriva: cca. 100 eur
- Cena cestnin: 18,90 eur + 24,20 eur (na poti do La Spezie), 38,60 eur + 5,20 eur (od La Spezie do Slovenije)
- Parkiranje v garažni hiši: 38 eur (za 2 dneva in pol)
- Apartma: 150 eur (3 noči, 2 osebi)
- Cena piva: 6 eur, cena aperol spritza: 6-8 eur, cena brusket: +10 eur
Midva sva Cinque Terre obiskala zadnje dni v oktobru in sva imela (razen enega popoldneva, ko je deževalo) sončno vreme, bilo je zelo toplo (do 22 stopinj Celzija). Je pa res, da se je ob 18. uri že zvečerilo in je hitro padla noč. Kopalna sezona je bila končana, je pa bilo turistov veliko (kljub dejstvu, da je glavna sezona že mimo) in smo se na vlaku gnetli kot sardelice v konzervi. Spraševala sva se, kako mora biti šele v juliju in avgustu. Zaradi strmega terena in veliko hoje, ki je večinoma v hrib, sva prepričana, da je najboljši termin za obisk Cinque Terre maj–junij ali september–oktober.
Zadnji (tretji) dan dopusta sva se odpravila do vasice Porto Venere, ki sicer ni bila v najinem planu, a so nama obisk predlagali domačini.