Decembra sva se odpravili na Malto - na sredozemski otok, kjer je bilo kljub zimi prijetnih 20 stopinj Celzija, kjer govorijo angleško, kjer se vozi po levem delu ceste, kjer je znamenita Popajeva vas in očarljiva ribiška vasica Marsaxlokk. Dve študentki, dva otoka, šest dni, šest prevoznih sredstev, zapravljenih 400 EUR in polna spominska kartica na fotoaparatu. Malta in Gozo sta naju navdušila. Po svoje tako drugačna, a oba skrivnostna in lepa, sta naju prepričala vsak s svojimi značilnostmi.
Z italijanskega letališča Treviso sva z nizkocenovnim letom (povratna vozovnica je stala 60 EUR) poleti na Malto. Po Malti pa sva uporabljali njihov javni prevoz.
Hitro sva ugotovili, da Malta niti približno ni tako zelena kot Slovenija. Priznam, gozdove in parke sem močno pogrešala. Zaradi močnega vetra, visokih temperatur in vročih sončnih žarkov razen kaktusov ali umetno urejenih parkov in zelenih nasadov tukaj zelenje skorajda ne uspeva. Na podobo mest, značaj ljudi in način življenja so vplivali malteški vitezi in Angleži. Za prvimi so ostale palače, utrdbe, veličastna bleščeča prestolnica, za Britanci pa rdeče telefonske govorilnice, posladkane štručke, ljubezen do čaja, leva usmeritev prometa in njihove značilne električne vtičnice.
VALLETA
Valletta je nedvomno ena najbolj očarljivih evropskih prestolnic. Ponaša se z odlično strateško lego, s toliko peščene barve, kot je vidiš le redkokje, in na tako majhnem ozemlju skriva toliko zanimivosti. Leži na ozkem rtu, ki ga na obeh straneh obdajata pristanišči. V Valletti se prepletajo moč, bogastvo in stroga urejenost s prijaznostjo, večerno živahnostjo in sodobnostjo. Prihod v Valletto je veličasten ne glede na to, ali se pripelješ z ladjico v njeno osrčje ali stopiš z avtobusa na zadnji postaji – krožnem obračališču pred mogočno vojaško utrdbo. Midve sva prišli z lokalnim prevozom.
Za mogočnim nepredušnim obzidjem vstopiš v mističen svet baročnega mesta. Znotraj zidov se ulice mrežasto razpredajo. Srce Vallette je nedvomno široka Republiška cesta, vzdolž katere stojijo palače, osrednje mesto pa zavzema stolnica sv. Janeza. Marmornata tla so prekrita z bogato okrašenimi nagrobniki, obokan strop krasijo freske.
MDINA IN RABAT
Mdina in Rabat sta nekoč tvorila enotno naselje, a so Arabci Mdino obzidali in jo spremenili v utrjeno mesto. Zdi se, kot da se je duh mesta nekje v srednjem veku ujel v obzidje, skozi katerega ne more več pobegniti. Mdina je prikupno mestece z vsemi značilnostmi srednjeveškega mesta. Vanj se vstopi skozi Glavna vrata, za katerimi se skriva srednjeveška mističnost.
Na glavni mdinski ulici so najstarejše in najlepše mestne palače, v katerih še dandanes živijo plemiške družine. Čipkasti balkoni vabijo poglede, naoknice vijolične in pastelno modre barve kričeče izstopajo iz svetlo rjavih stavb in razbijejo to monotonost malteškega otoka. Tu in tam pred kakšno hišo raste drevo, polno kakijev ali mandarin.
MARSAXLOKK – OČARLJIVA RIBIŠKA VASICA
Receptor v hotelu nama je svetoval, da jo obiščeva v nedeljo, a sva se zaradi napovedanega dežja odločili, da jo obiščeva v soboto. V pristanišču azurno modrega zaliva se pozibavajo starinske ribiške barke (imenujejo se luzuji) v pretežno modrih tonih z dodatki zelene, rumene, oranžne in rdeče barve. Za pisane vzorce na luzujih naj bi bili zaslužni Feničani, ki so prišli na Malto leta 800 pr. n. št. Na prvi pogled se zdi, da se je tukaj čas ustavil pred stoletji (pogled spokojnosti, umirjenosti in ujetosti v času kazita le elektrarna in pristanišče v daljavi). Ribiči odhajajo na lov, drugi prihajajo z njega in razprostirajo ribiške mreže ter ponosno kažejo svoj ulov. Domačina posedata na klopci, vsak s svojo cigareto v ustih, in se ne zmenita za lajež štirinožnega kosmatinca, ki naju je očitno edini opazil, da se jim približujeva. Restavracije v pritličjih starih ribiških hiš samevajo, natakarji se dolgočasijo ob nedelu in se nama prijazno smehljajo. Pozna se, da je sobota, verjetno sva edini turistki danes. Povsem drugačen vtis bi Marsaxlokk naredil na naju v nedeljo, ko vasico obljudijo tako domačini kot turisti na ribji tržnici.
POPAJEVA VAS
Po kosilu sva pot nadaljevali proti severu Malte in obiskali Popajevo vas, ki je zelo zanimiva. Vas je bila prvotno zgrajena za snemanje akcijskega filma Popaj leta 1980. Hiša, v kateri je v filmu živel Popaj, še danes stoji na istem mestu in čaka, da jo rekonstruirajo ali pa se bo vsak čas podrla sama od sebe. Danes je to muzej na prostem, ki navdušuje tako majhne kot velike otroke ne glede na letni čas. Še posebej veselo mora biti tukaj v toplih mesecih, saj so v kompleksu bazeni, v katerih se lahko kopaš ali raje skočiš ter zaplavaš v morju.
OTOK GOZO
Otok Gozo ponuja neokrnjeno podeželje in umirjenost. Njegovo osrčje predstavlja Citadela, glavno mestece otoka, od koder se razteza čudovit razgled vse naokrog. Z lokalnim avtobusom sva se od pristanišča trajekta odpeljali proti zalivu Ramli. Po asfaltirani cesti sva se odpravili do peščene plaže. Po griču s prepadnimi terasami sva se pognali na vrh in ugotovili, da se tukaj skriva Kalipsina jama.
Odpravili sva se do pet tisočletij in pol starega svetišča Ggantija, enega najbolje ohranjenih na malteškem otočju, ki je pod Unescovo zaščito. Zanimivo pogledati, ni pa ravno presežek, vstopnina stane 9 EUR.
OKNO DWEJRO
Odpravili sva se na najbolj zahodno konico Goza. Po skoraj enourni vožnji iz Citadele po vijugasti cesti med zeleno pokrajino sva prispeli do najbolj zahodne točke otoka. Ta del obale se imenuje Dwejra. Obala je očarljiva v svoji neukročenosti, z divjimi, od valov prebičanimi pečinami, spektakularnimi kamnitimi tvorbami in vetrovnimi rti. Ob pogledu na nenavadne čokate skale v morju, na ogromno naravno »okno«, visoko skoraj 100 m, in prehode med skalovjem sva se zamislili nad močjo narave.
*Azurnega okna na otoku Gozo od marca 2017 ni več, saj so ga uničili valovi in veter.
Zadnji dan nama je bilo kar malo hudo, da je teden tako hitro minil. Ogromno sva videli, a na seznamu »must see« je bilo še nekaj neobkljukanih reči. Čakala naju je le še zadnja vožnja z avtobusom do letališča in polet domov.
Malta je lepa in vredna obiska, predvsem sem vesela, da sva jo obiskali pozimi, ko ni bilo gneče turistov in so bile temperature prijetnejše kot doma. Nikakor pa je ne bi obiskala v špici sezone.
